Topel dom za rejniške otroke

Besedilo: Jasna Paladin
Kategorija: GG Plus / petek, 24. december 2010 / 06:00

Francka Pestotnik je ena od številnih rejnic iz Črnega grabna, kjer ima rejništvo najdaljšo tradicijo v Sloveniji. V zadnjih dvajsetih letih je skupaj s svojo družino topel dom nudila že 14 rejencem. "Za to mora človek preprosto imeti srce," pravi v teh prazničnih dneh, ko marsikateri otrok žal nima tako toplega doma kot njeni rejenci.

Na območju Črnega grabna v občini Lukovica bi danes težko našli posameznika, ki ne bi vedel, kaj je rejništvo, saj imajo rejnice na tem območju najdaljšo tradicijo v Sloveniji. Več deset je takšnih, ki so si pridobile tudi status poklicnih rejnic, kar pomeni, da skrbijo za vsaj tri rejence. Ena od njih je tudi Francka Pestotnik iz male vasice Jelša nad Blagovico, na skrajnem vzhodnem robu Gorenjske.

V dneh okoli božiča, ko se nam pomen družine zdi še toliko večji, je o rejniških izkušnjah, ki jih imata s svojim možem Janezom že dvajset let, spregovorila tudi na dobrodelni prireditvi v Tržiču, saj je prepričana, da rejništvo ljudje premalo poznajo. »Večkrat naju z možem sprašujejo, kako to, da sva posvojila toliko otrok, koliko ur na dan so ti otroci pri nama in podobno. Ljudje tega preprosto ne poznajo. Smo pa skoraj povsem običajna družina. Otrokom, ki zaradi najrazličnejših težav ne morejo živeti v svojih matičnih družinah, ponudimo topel dom in jih po najboljših močeh pripeljemo do polnoletnosti oziroma do konca šolanja, ko se osamosvojijo. Prav na vsakega se zelo navežem, saj jih vzamem kot svoje otroke, čeprav pravice roditeljev obdržijo njihovi biološki starši,« pravi petdesetletna Francka Pestotnik. Težava je v tem, ker imajo ti otroci zaradi problematičnih matičnih družin večinoma različne vedenjske motnje, a Francka pohvali dobro sodelovanje s centrom za socialno delo v Domžalah in sistem rejništva, ki je v tem delu Slovenije dobro razvit.

Prvega rejenca je v svojo družino sprejela pri tridesetih letih, ko je že imela pet in sedem let stari hčerki. »Rojena sem bila v Vrbi pri Prevojah in že moja mama je imela rejenčke, zato sem ta sistem dobro poznala že vse od otroštva. Ko pa sem rodila svoji hčerki in je moževa mama opešala, smo se morali odločiti, kako naprej, saj otroci, kmetija, skrb za starejše in dolga vožnja v službo niso več šli skupaj. Družno smo se zato odločili, da tudi sama nadaljujem tradicijo rejništva in v sodelovanju s Centrom za socialno delo Domžale sem najprej sprejela dva romska otroka, bratca in sestrico, ki sta bila takrat stara toliko kot moji hčeri.« Trenutno skrbi za štiri otroke, stare šest, devet, trinajst in devetnajst let, v dveh desetletjih pa je topel dom nudila že štirinajstim. Najstarejše dekle je pri njih že od svojega prvega leta starosti, najmlajši rejenec, ki so ga doslej imeli, pa je v njihov dom prišel kar neposredno iz porodnišnice ter pri njih ostal do tretjega leta, ko so zanj našli posvojitelje.

»Moji dve hčeri sta od prvega dne rejence lepo sprejemali in nismo imeli nikakršnih težav. Včasih sta celo malce občutili, da so imeli rejenčki nekoliko več najine pozornosti, a z možem sva jima vedno odgovarjala, da imata oni dve očeta in mamo ob sebi, rejenčki pa te sreče nimajo,« pravi Pestotnikova in prizna, da za rejništvo od centra za socialno delo sicer dobijo nekakšno nagrado, a da nobena od rejnic tega ne dela zaradi denarja. Za to mora človek preprosto imeti veliko srce, odgovarja, in otroci to začutijo, zato jo tudi rejenci vsi po vrsti kličejo 'mama', stike pa ima tudi z vsemi tistimi, ki so si po polnoletnosti ustvarili svoje samostojno življenje in jih hvaležni zaradi lepšega otroštva sem in tja radi obiščejo na Jelši.