Marko Polanc odhaja s priznanjem v žepu

Kolesarska zveza Slovenije je na tradicionalni prireditvi Večer zvezd podelila posebno priznanje za uspešno delo v kolesarstvu Kranjčanu Marku Polancu.

Nekdanji odlični kolesar in dolga leta kolesarski trener v kranjski Savi je zadnjih sedem let poleg tega opravljal tudi delo selektorja slovenskih mladincev. Prav delo z reprezentanti ga je povzdignilo iz povprečja trenerskega dela, zato je rezultat tega dela tudi ta nagrada, ki v tem trenutku ne bi mogla pristati v boljših rokah. Marko Polanc je neprekinjeno v kolesarskem svetu oziroma v klubu Sava Kranj že celih 34 let. Leta 1977 se je pridružil klubu kot tekmovalec in si do leta 1994, ko je snel startno številko s hrbta, nabral nekaj zelo odmevnih uspehov.

Prijatelji iz kolesarskega pelotona, sotekmovalci in nasprotniki se ga spominjajo kot nepopustljivega in pretkanega kolesarja, ki je vedno imel občutek za dobro vožnjo. V kolesarskih zgodbah se ga omenja kot kolesarskega Jureta Zdovca, ki je prav tako blestel po nepopustljivosti. Zgodbe pravijo, ko si Polanca dobil na zadnje kolo, se ga nisi mogel znebiti nikoli več in ko si mislil, da te ne more več nihče prehiteti, te je prehitel ravno Marko Polanc. Po končani tekmovalni karieri je svojo trenersko pot začel v kategoriji dečkov. Njegova pot se je potem samo še strmo vzpenjala in je zato v vseh teh letih zagotovo postal eden najboljših trenerjev, kar jih premore slovensko kolesarstvo, tako da si je Marko pravzaprav ustvaril še uspešnejšo kariero, kot pa jo je imel v tekmovalnih časih. Že na začetku so mu zaupali vodenje reprezentance mlajših članov in takoj zatem je bil od leta 1995 do 1998 še desna roka selektorja članskih vrst Gorazda Penka.

V svoji dosedanji trenerski karieri je ustvaril nešteto državnih naslovov, zmag na najboljših dirkah ter dva evropska prvaka. Prvi je bil Martin Čotar, ki je to postal v posamični vožnji na čas. Prav tako je bil trener Kristjanu Fajtu, ki je bil pod njegovo taktirko tretji v Evropi, letos pa še vedno odmeva uspeh in naziv najboljšega na stari celini Blaža Bogataja. Tadej Valjavec ga ima v osebnih zapiskih zabeleženega kot trenerja, ki ga je učil, mu pomagal in stal ob strani celih šest let, in kot pravi, je prav Polanc bil ob njem v njegovih najbolj kritičnih, a tudi najuspešnejših mladinskih časih. Med kolesarji je veljal za trdega in neizprosnega trenerja, ki ni nič prepuščal naključju, niti ni popuščal, ko je šlo za red in disciplino, hkrati pa je znal spodbujati in motivirati. Tako kot je to že v navadi v trenerskem življenju, je zato moral marsikaterim staršem kot tudi tekmovalcu »polagati račune«, a kot sam pravi, je bilo takih primerov malo in vsi so se končali tako, da ima danes mirno in čisto vest.

Ko se je že vedelo, da bo Marko Polanc nagrajen s to prestižno nagrado, je kot bomba odjeknila novica, da bo po 34 letih zapustil svoj matični klub in se preselil v večno rivalski Rog iz Ljubljane. S tem dejanjem bo Sava Kranj izgubila enega najboljših trenerjev, kar jih je kdaj bilo v kolesarstvu, kar bo zagotovo omajalo kvaliteto dela v klubu. Kot pravi Marko, se je za to potezo odločil zlasti zaradi novih izzivov in slabe klime v klubu, ki pa je niti on ni več mogel izboljšati. V klubu so nastale take razmere, da so Marka enostavno izključile iz vizije, ki bi klub dodatno motivirala k boljšim uspehom v že tako težkih časih. Da bi bila nesreča za klub še večja, se je skupaj z Markom v ljubljanski klub odpravil tudi njegov sin Jan, ki je bil letos najboljši mladinec v Sloveniji in je na svetovnem prvenstvu zasedel peto mesto. Prihodnje leto bi Jan moral prestopiti v savsko člansko vrsto. Vedno zadržan, tih in delaven Marko Polanc je tako odšel novim izzivom nasproti, in kot sam pravi, je vedno vsako dejanje za nekaj dobro. V novem okolju z novimi ljudmi bo skušal podeljeno nagrado še dodatno oplemenititi, v kranjskem klubu pa se bodo mogoče šele ob tej nagradi Marka Polanca zavedeli izgube, čeprav so se od njega poslovili na najlepši možni način in sicer z nagrado za dolgoletno zvestobo, ki mu jo je podelil klub.