Z metrojem do samostana

Kijev ima tri proge metroja, vožnja za eno smer pa stane približno 15 centov.

Še enkrat smo se dobili z Milošem (na večerno pivo je prišel z bazena, kar je še en dokaz, da nekdanji tekmovalci v plavanju preprosto ne morejo brez vode). Pripeljal se je na kolesu, kar je za Kijev bolj čudež kot ne. Tako malo kolesarjev v tako velikem mestu res že dolgo nisem videl. Kolesarska kultura v Kijevu očitno ni ne vem kako razširjena. Večer se je zavlekel skoraj v naslednji dan, po stari slovenski navadi pa smo se iz lokala postrgali šele, ko so tega začeli zapirati. Ker »domov« nismo hoteli po temnih ulicah, smo si izbrali malo daljšo pot, tudi deloma skozi park, a se nobeden od ljudi in družb, ki smo jih srečali na poti, ni vtaknil v nas.

Sem mar že omenil, da je Miha, naš prijatelj iz Anžetove agencije, še pred našim prihodom v Kijev v pogovorih in elektronskih poštah sporočal, da bi za tamkajšnje novinarje, ki se ukvarjajo z avtomobilizmom, pripravil novinarsko konferenco na temo Slovenci na tako dolgo potovanje s tako starimi avtomobili, kot so spački? Ah, to pa res ni nič takega, smo si in si še vedno mislimo sami, hkrati pa nam je v podzavesti tako zanimanje za nas zagotovo vedno tudi godilo. Kaj nam ne bi, saj smo vendarle samo ljudje. Tako nas je naslednji dan, po dopoldanskih ogledih, tam okrog četrte popoldne čakalo tako srečanje z novinarji v Mihovi organizaciji.

Po zajtrku smo se tako odpravili do univerze, od tam naprej pa z metrojem (imajo tri proge) po ceni 1,7 grivna (okrog 15 centov) po osebi do postaje Arsenalna, kjer se v bližini nahaja »Slavy park« (park slave), ki je posvečen padlim vojakom v drugi svetovni vojni. Osrednji del parka je en ogromen graniten obelisk, menda visok kar 27 metrov in je na mestu, kjer je grob neznanemu junaku, tam pa je tudi večni ogenj in te zadeve. S takega platoja je prav lep razgled na levo stran Dnepra in proti Kyivo-Pecherski Lavri. To je samostan, ki je nekoliko poseben, saj je menda najstarejši »jamski samostan« v Ukrajini. Ta privablja mnoge romarje in menihe, konec koncev pa tudi turiste, kot smo mi.