Lepota podzemnega Pekla

Besedilo: Alenka Brun
Kategorija: Prosti čas / ponedeljek, 20. december 2010 / 06:00

Glasovi izletniki so se odpravili pod zemljo, kjer so se srečali s prečudovitim svetom kraške jame Pekel, popoldne pa so se razvajali v bazenih Term Dobrna.

Predstavnik Turističnega društva Šempeter Vinko Felician nas je prijazno sprejel pred znamenito jamo Pekel, vendar si takrat še nismo predstavljali, da bo naše popotovanje tako zanimivo. Jama kot vsaka, smo si mislili, potem pa že po nekaj metrih hoje začeli glasno občudovati okolico.

V Peklu živijo številne rastlinske in živalske vrste. Na stenah, po stropu ter v vodi se bohotijo lišaji, mahovi in alge, v jami pa se skrivajo tudi hroščki, pajki, polžki, raki in netopirji. Skozi leta so nekaterim vrstam ljudje nadeli tudi 'ljubkovalna' imena, ki so v stilu Pekla. Tako med njimi najdemo tudi hitlerja.

Jama Pekel je kraška jama, stara več kot tri milijone let. Leži dobre štiri kilometre severno od Šempetra v Savinjski dolini. Je ena največjih za turiste urejenih kraških jam na Štajerskem. Izdolbel jo je tok potoka Ponikvica, ki pred jamo ponikne, iz nje pa priteče z imenom Peklenščica. Nekaj več kot kilometer dolga pot po jami je lepo vzdrževana. Ko vstopamo vanjo, lahko nad vhodom s kančkom domišljije zaznamo podobo hudiča. Pravzaprav je jama dobila takšno ime ravno zato, ker je pozimi recimo temperatura v njej višja od zunanje in se lahko iz nje kadi, kar je pri ljudeh v preteklosti zbujalo strah, in jame se je prijelo ime Pekel.

Jamo sestavljata vodni in suhi del. V njej je celo podzemni slap s štirimi metri vodnega padca. Po ogledu spodnjega dela jame nas je vodila pot v zgornji, suhi del, ki ga krasijo raznolike kapniške oblike. Ker voda s seboj prinaša različne snovi, so kapniki v jami obarvani v različnih odtenkih rdeče in rjave barve. Jamo smo zapustili po dobri uri skozi umetno izdelan izhod na vrhu, kjer je prav pravljični občutek, ko prideš nazaj na sonce, v prelep krajinski park. Zima okolju doda poseben čar.

Sledilo je samopostrežno kosilo v Termah Dobrna, kjer je spet največ obiska doživel kotiček s sladicami in sladoledom, izletnike pa je vabila tudi raznolikost solatnega bara. Potem pa je bilo na vrsti kopanje. Marsikdo med njimi je smeje rekel, da se je prijetno najedel in bo kaka urica počitka in razvajanja kot naročena.

Domov smo se vračali v poznih popoldanskih urah in se nazaj grede še enkrat ustavili na Trojanah, tako da je vsak lahko kupil kakšen krof, si ga privoščil takoj ali pa ga prihranil za naslednji dan – za ob jutranji kavi, namesto zajtrka. Včasih tudi kakšna sladka malenkost prija, da je dan potem precej lepši.