Ste bili za? Ste še?

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 17. december 2010 / 06:00

V četrtek bo že 20 let od plebiscita, na katerem smo 23. decembra 1990 glasovali za samostojno državo in si jo nato tudi izborili. Ste bili za? Ste še? Ste z našo državo (še) zadovoljni? – Tistega dne pred dvajsetimi leti seveda ni bil četrtek, bila je nedelja. Se še spominjate plebiscitnega vprašanja: »Ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država?« Rezultat glasovanja je bil neverjetno visok: na volišča je prišlo 93,2 odstotka vseh volivcev, kar 95 odstotkov od glasujočih (88,2 odstotka vseh) pa je na gornje vprašanje odgovorilo z »Da«. Proti jih je bilo le 4,2 odstotka, 0,8 odstotka oddanih glasovnic pa je bilo neveljavnih. Rezultati so bili razglašeni 26. decembra (zato je tega dne državni praznik, imenovan dan samostojnosti), 25. junija 1991 pa je slovenski parlament sprejel ustavni zakon za uresničitev Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije, Deklaracijo o neodvisnosti in več zakonov, s katerimi je Slovenija prevzela prejšnje pristojnosti federacije na svojem ozemlju. Nadaljevanje je znano.

No, se moram dopolniti: kar se je zgodilo, je znano tistim, ki smo bili takrat stari 18 ali več let, vsem, ki smo imeli že takrat volilno pravico. Od tedaj pa se je narodilo že dvajset novih letnikov, med njimi so eni še dojenčki, drugi pa mladeniči in mladenke, ki jih te reči najbrž (še) ne zanimajo. Ko se bodo zanje začeli zanimati – saj vemo, da se večina ljudi začne poglabljati v preteklost šele v zrelejših letih, to je v človeški naravi – pa bo vse to res že zgodovina. Morali si bodo ogledati kak dokumentarec ali prebrati katero od del, v katerih piše o teh rečeh. Knjigo z naslovom Plebiscit 1990 je pred kratkim napisal Viktor Žakelj; kdor ima dober spomin, ve, da je v začetku oktobra 1990 kot predsednik Socialistične stranke Slovenije in poslanec v takratni republiški skupščini prvi predlagal, da se državljani Republike Slovenije o svoji prihodnosti odločimo plebiscitarno, na zavezujočem vseljudskem glasovanju. Njegov predlog je najprej obvisel v zraku, ko se je pozneje zanj ogrel še Demos, je bil udejanjen.

Plebiscit je več kot referendum. Plebiscit je iz latinske besede plebiscitum, ki pomeni odločitev ljudstva, referendum pa iz glagola referre, ki pomeni prinesti, sporočiti. V obeh primerih gre pravzaprav za eno in isto: da država oziroma oblast vpraša ljudstvo o nekem vprašanju, ljudstvo pa se o njem opredeli ter prinese in sporoči svoj odgovor v tej zadevi. Razlika je predvsem v teži postavljenega vprašanja. Na plebiscitu se ljudstvo odloča o »usodnih« rečeh, kakršna je, denimo, pripadnost nekega ozemlja tej ali oni državi. Na referendumu pa se odloča o vprašanjih, ki so sicer pomembna, niso pa usodna. Takšno je bilo, denimo, tisto, ki so nam ga postavili minulo nedeljo: »Ali ste za to, da se uveljavi zakon o Radioteleviziji Slovenija, ki ga je sprejel državni zbor na seji dne 20. oktobra 2010?« Več kot 85 odstotkom volivcem se je zdelo to vprašanje tako nepomembno oziroma za referendum neprimerno, da sploh niso šli na volišča.

To izjemno visoko neudeležbo na referendumu je mogoče razložiti tudi kot sporočilo državljanov državi, za katero smo glasovali pred 20 leti. Natančneje rečeno: sporočilo oblasti, tako zakonodajni kot izvršni, naj na vprašanja te vrste odgovarja sama, ker je za to izvoljena in dobro plačana, hkrati pa poskrbi, da se bo v tej državi živelo bolje. Tistih, ki izgubljajo delo, so zanj komaj še kaj plačani ali pa ga sploh ne morejo dobiti, ne zanima, čigavi bodo šefi na RTV in kako se bo delal program, ki je itak vse slabši … Država potrebuje državnikov, ne špekulantov.