V hudi strmini cepin v roke

"Ves gozd je v strmini, nekaj celo v takšni, da les spravljamo s cepinom," pravi Štefan Klinar, gospodar Šimnovčeve kmetije in letošnji dobitnik priznanja za najbolj skrbnega lastnika gozda na Zgornjem Gorenjskem.

Plavški Rovt - Ko sem se v sredo povabil na pogovor h Klinarjevim, je Štefan kuhal žganje, zato je tudi najin pogovor lahko trajal le toliko časa, dokler se je v kotlu »kuhalo« namočeno sadje. »Mera« je bila kar pravšnja, da je Štefan povedal, kako živijo, kmetujejo, delajo v gozdu … Gospodar kmetije je postal že zelo mlad, pred skoraj tridesetimi leti, potem ko se je oče smrtno ponesrečil pri delu v gozdu. Ker je bil tedaj vajen kmečkega dela, že celo pri sedemnajstih letih je »fural« les, se ni ustrašil izziva in odgovornosti, predvsem pa ne dela. Pri kmetovanju mu je bila, kot pravi, vseskozi v veliko pomoč družina – žena Tilka, ki je kmetijska svetovalka, pa štirje otroci (dva sta že zdoma) in mama. Luka, ki študira gozdarstvo, naj bi tudi ostal doma na kmetiji.

Kmetija obsega 63 hektarjev zemljišč, od tega 16 hektarjev kmetijskih zemljišč, pretežno pašnikov, in 47 hektarjev gozdov na pobočjih pod Hruščansko in Jeseniško planino ter Golico. »Ves gozd je v strmini, nekaj celo v tako hudi, da pri poseku težko stojiš in da moramo les potlej na roke, s cepinom, »lifrati« do najbližje vlake. Spravilna razdalja je od sto do sto petdeset metrov, a če je pomrznjeno, lahko v enem dnevu veliko naredimo,« pravi Štefan in dodaja, da so pred petimi leti v gozdu zgradili šeststo metrov traktorske vlake, še tristo metrov pa je nameravajo narediti prihodnje leto. »Kjer je velika strmina, tudi vlake ni možno speljati, tam je najboljša rešitev – cepin v roke …«

Na leto posekajo okoli 150 kubičnih metrov iglavcev in pripravijo okoli sto metrov bukovih drv. Precej lesa porabijo za vzdrževanje lastnih stavb, preostalega prodajo. »Sekamo manj, kot bi lahko. Cena lesa je trenutno bolj slaba, na trgu se pozna, da je zaradi napada lubadarja ponudba večja od običajne. Nekaj dohodka je tudi od živine, redimo dvajset goved ter skupno sedemdeset ovc in jagnjet,« pravi Štefan in dodaja, da bodo v prihodnje pripravljali še več bukovih drv, saj zanimanje zanje zadnje čase narašča, verjetno tudi zaradi vse dražjega kurilnega olja. Sami zaradi lubadarja nimajo težav, od divjadi jim nekaj škode povzroča le srnjad z objedanjem poganjkov, ujme so jim doslej prizanašale, le plaz je pred dvema letoma zasul cesto, ki vodi do njihovih gozdov. Za delo v gozdu so dobro opremljeni in usposobljeni. Imajo traktor, prirejen za delo v gozdu, pri spravilu lesa si veliko pomagajo z vitlom. »Doslej smo delali varno. Upamo, da bo tako tudi vnaprej. Za vsak posek drevesa se je treba dobro pripraviti, predvsem je treba pregledati, kam je nagnjeno, kako ima veje …,« pravi Štefan, ki je precej tega znanja pridobil tudi na tečajih blejskega zavoda za gozdove. Delo v gozdu mu je v veselje, a ne le posek in spravilo, tudi vzpostavljanje gozdnega reda, negovanje sestojev, skrb za ceste in vlake … Nekajkrat na leto natančno pregleda svoje gozdove, za razliko od marsikaterega lastnika tudi dobro ve za meje vseh parcel.