Kuhinja za prave moške

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 13. december 2010 / 06:00

Nikoli se nisem imel za "pravega moškega" in ko sem dobil v roke knjigo z naslovom Kuhinja za prave moške, sem se kar malo zamislil.

»Kuhinjo« imam namreč zelo rad, to je zame najtoplejši prostor v hiši, tu se je, jem pa rad, raje kot kuham. Pa ne, da bi imel kaj proti temu, da tudi moški kuhamo. Nasprotno! Že ko sem knjigo prvič prelistal, sem videl, da bom moral odslej tudi sam več kuhati. K temu nas, prave in neprave moške, nagovarja tudi avtor knjige, pravi (in) medijski moški Boštjan Napotnik: »Ko boš listal po tej knjigi in te bo zamikalo katerega od receptov ponoviti v svoji kuhinji, se ne obotavljaj. S testom zapacane roke, opekline od pečice, ureznine na prstih, gora umazane posode in preostala kolateralna škoda naj ti ne zameglijo osnovne resnice: hrana je preveč pomembna, da je ne bi pripravljal sam. Postani kuhar!« Ali po tem navodilu postaneš tudi »pravi moški«? Kdo je sploh to? »Pravi moški ni nujno moškega spola. Je pa nujno, da je odločen stvari v kuhinji vzeti v svoje roke. Pa ne samo takrat, ko se na mizo postavlja pečenka ali kadar se reže sočen stejk, temveč tudi, ko se nabira bezeg, mesi kruh, svaljka močnik in zamrzuje sladoled. Kuhinjska tehtnica in predpasnik nista nujna pripomočka; pravzaprav je za pravega kuharskega mojstra obvezno le upoštevanje preprostega pravila: 'To lahko naredim sam!'«

Lahko? Kaj od tega, kar »receptira« Boštjan, že znam narediti? Ko sem ugotovil, da skoraj nič, sem se še enkrat zamislil, pravi moški se mi je spet odmaknil. Od 132 receptov obvladam samo enega: Regrat s krompirjem in ocvirki, pa še tega v drugi različici, kot je »prava«. Boštjan krompir olupi in nareže »na malo več kot centimetrske kockice« že pred kuho, po njej zameša z regratom in prelije s cvrčečimi ocvirki; jaz sem ga doslej kuhal celega, omajil kuhanega, ga narezal na rezinice in prelil z ocvrtimi koščki domačega špeha … Razliko bom ocenil, ko sam poustvarim še Boštjanov recept. Recepte. Nekateri od njih so mi pravi in direktni izziv: rostbif v kosu, hrustljavo pečen odojček, telečja jetra z limono … No, ni samo meso: krompirjeva kremna juha z lisičkami bo lahko na vrsti že konec junija 2011, kmalu za njo tudi malimonada, pa frtalja z divjimi šparglji, brž ko jih dobim od znank, ki sta v navezi z Istro in Kvarnerjem. Ne predstavljam si pa, da bi bil sposoben sam narediti domače klobasice z janežem, ki bi jih sicer nadvse rad pokusil. Vem, kaj je »coq au vin«, jedel sem ga v francoski gostilni, ki je slovela po njem. Debelo pa sem pogledal, ko sem prebral naslov »cock-a-leekie«. Kaj pa je zdaj to? »Škotska narodna župa, poimenovana po svojih glavnih okusodajalcih, piščancu in poru«. »Takale župa je kot nalašč za poznojesensko ali zimsko ždenje; skratka za oni čas v letu, ko tudi pravemu moškemu pride prav kakšno pozno kosilo, s katerim ni praktično nobenega dela.« Res? Za vsaj štiri člane društva slovensko-škotskega prijateljstva potrebuješ v evangeliju po Boštjanu: eno pišče (kilo in pol naj ima); tri velike pore; sol, poper, lovorov list; pol piskrčka ješprenja; in opcijsko pest razkoščičenih suhih sliv. In kako nadaljuješ? »Če boš uplenil domačega piščanca, je možno, da se te bo polotil strah pred premastno župco. Znebiš se ga preprosto – piščetu olupi kožo in obreži odvečno maščobo ter zrenderiraj kurje ocvirke … No, v vsakem primeru pa pišče operi, daj v lonec, prelij z vodo in pristavi na ogenj. Dodaj sol, poper in lovor ter pusti počasi vreti uro in pol, pri čemer po približno uri kuhanja v juho dodaj ješprenj. Po uri in pol sledi še zadnje dodajanje – poru poreži štrleče zelenje, dobro operi in nareži na dvocentimetrske kolobarje. Stresi v juho in kuhaj še četrt ure. Če boš dodajal še suhe slive, jih dodaj skupaj s porom. Odstrani pišče, poberi meso s kosti, ga natrgaj na grižljaje in vrni v župo. Obleci si kilt in pojej, nato pa pihni v dude in poglej, če je v oni flaši single malta ostal še kak požirek.«

Avtor knjige je svoje recepte razdelil na devet sklopov, vsakega pa uvaja tako, da obišče enega od »top ten« kreativcev, ki so po svojem delu povezani z devetimi kuharskimi poglavji. »Najprej je šel k mlinarju in peku Mihu Krejanu (Kruhi in kruhki), potem k nabiralcu Dariu Corteseju (Iz gmajn, gozdov in vrtov), pa še h kmetovalcu Vinciju Ferenčaku (Žita, kaše in stročnice), mesarju Ivanu Podobniku (Domače mesnine), oštirju Slavku Žagarju (Pečenke in drugo mesovje), biologu, potapljaču in ribogojcu Leanu Fondi (Okusne vodne živali), bratoma Aleksu in Urošu Klincu (Z vinom in pivom), sirarju Janiju Kutinu (Mlečni in sirni izdelki) in na koncu še k piškotarju Petru Hvastji (Sladkarije).« Vsi po vrsti so prav zanimive osebnosti. Mene je presenetil zlasti Vinci Ferenčak, po stroki filozof in sociolog (kot jaz), ki je profesuro obesil na klin, nakupil 230 hektarjev opuščenih prekmurskih polj, na katerih zdaj prideluje žita na ekološki način … Prava poteza, brez recepta.