Nespodobni WikiLeaks

Že dober teden ves svet beseduje o tem, kar je s tajno dokumentacijo ameriške diplomacije naredil WikiLeaks, pri tem pa večina od množice, ki o tem govori in posluša, piše in bere, kaže in gleda, ne ve niti, kaj pomeni »wiki«, niti, kaj pomeni »leaks«. »Leak« je v angleščini razpoka ali luknja, skozi katero nekaj curlja, kaplja, pušča, uhaja. »Wiki« pa je prvi del imena številnih spletnih projektov, ki ga je, denimo, v primeru Wikipedije – spletne enciklopedije, pojasnil dr. Miran Hladnik. »Wiki je osebno ime maorskih žensk na Novi Zelandiji, v havajščini wikiwiki pomeni 'res hitro', na spletu pa poimenuje program, ki teče na strežnikih in omogoča tudi računalniškim laikom neposredno urejanje spletnih virov in gradnjo spletnih zbirk. Za to početje se v principu ni treba niti prijaviti, vanjo lahko prispeva kdor koli, kar je ob skrbi, ki jo sicer posvečamo varnosti na internetu in komplicirani zaščiti podatkov, videti skrajno neodgovorno in obsojeno na neuspeh. Wikipedija je nekaj, kar je v teoriji nemogoče. Čeprav je zaradi svoje odprte narave dovzetna za netočnosti in vandalizem, ji uspeva informacije oblikovati nepristransko, kompetentno in trajno.« Tako je torej v primeru Wikipedije. Za WikiLeaks pa bi lahko rekli, da gre za spletni projekt, ki omogoča »res hitro« uhajanje nekih tajnih podatkov skozi velikansko spletno »razpoko« v radovedno in široko razprto naročje svetovne javnosti.

Ljudje smo sami po sebi nagnjeni k temu, da, kadar nam nekaj curlja, kaplja, pušča, uhaja, to čim prej zamašimo. Tako v teh dneh gotovo ravna tudi ameriška diplomacija, na tem svetu najpomembnejša in najbrž tudi največja. Z vso vnemo išče razpoko, skozi katero so dokumenti ušli – da bi jo zamašila, če je že ni. Dokumentov, ki so ušli in še zdaleč niso vsi objavljeni, pa ne more zapleniti in jih zapreti nazaj v območje diplomatske tajnosti in nepropustnosti. Gotovo ima kadrovske in tehnične možnosti, da bi to naredila, a tega storiti pravzaprav ne sme, saj je Amerika zgled za »open society«, za odprto demokratično družbo, v kateri se ne sme skrivati in prepovedovati tistega, kar je že javno; družbe, ki je v principu odprta za informacije, se za te ne sme prikrajšati, razen morda v primeru, ko gre za zaščito nacionalnih ali nekih drugih »višjih« interesov. Tu je ameriška oblast ujeta v lastno past; kitajska bi v takem primeru blokirala ves splet, krivce pa polovila, pozaprla in po potrebi tudi pobila. Saj tudi pri nas še niso daleč časi, ko si bil za veleizdajo najmanj zaprt, v vojnem času pa ubit. V zadevi WikiLeaks pa se zdaj ves svet naslaja nad neko res veliko izdajo, ameriška oblast krivce sicer išče, a bi jih raje ne našla, saj bi jih morala v tem primeru zapreti in obsoditi – a se v odprti družbi ne spodobi zapirati tistih, ki niso storili drugega kot to, da so nekaj tajnega spustili v javnost in ga tako osvobodili …

Cesar je nag. Razgalili so ga spletni teroristi iz teroristične organizacije WikiLeaks. Cesarju je seveda nerodno, ko je tako nesramno razgaljen na očeh javnosti. Najbolj zabavno pa je to, da je hudo nerodno tudi delu te javnosti. Vsi, ki smo bili vzgojeni v duhu (ne)potrebne sramežljivosti in spodobnosti, vemo, kako je, če nekoga nenadoma razgalijo pred našimi očmi – da ni nerodno le njemu, ampak tudi nam. Malo jih je, ki v tem uživajo. Najbolj pa se tresejo tisti, ki vedo, da so se v tajnih stikih z ameriškimi diplomati sami pregrešili, misleč, da bo vse skupaj ostalo tajno, zdaj pa kaplja v javnost – pri čemer je tudi tej nerodno v pričakovanju, koliko nespodobnega bo morala še ugledati?