Koalicija se polašča radiotelevizije

Besedilo: Danica Zavrl Žlebir
Kategorija: GG Plus / petek, 10. december 2010 / 06:00

Opozicijski poslanec Aleksander Zorn (SDS) koaliciji predlaga, naj potem, ko bo njen zakon o RTV Slovenija na referendumu po vsej verjetnosti padel, naredi modernizacijo obstoječega zakona in se odreče kapitalskemu in političnemu poseganju po RTV.

Kje so razlogi, da ste v opoziciji zahtevali referendum za zakon o RTV Slovenija?

»V prejšnjem mandatu je bil po mnogih letih sprejet novi zakon o RTV, saj je prej desetletje veljal stari, ki je bil že močno zastarel. V vsakem primeru je bilo treba napisati novega, ker so se razmere po osamosvojitvi precej spreminjale. Zakon, metaforično imenovan Grimsov zakon, je šel na referendum in na njem tudi zmagal. Lahko trdim, da je ta zakon dobro funkcioniral, glede na to, da je imela RTV vsa leta pred njim večmilijonske izgube, po njem pa je bil rezultat pozitiven. Potem so prišle nove volitve in ena od koalicijskih zavez je bila sestaviti nov zakon o RTV. To pomeni, da je šlo zares za politično namero in tudi za politični prevzem največjega zavoda in kulturne ustanove v Sloveniji preprosto zato, ker jim je poprej ušla iz rok. Primerneje bi se nam zdelo modernizirati in dopolniti stari zakon, saj se je denimo pri tretjem parlamentarnem programu, ki je bil po Grimsovem zakonu uveden eksperimentalno in se je skozi uvajalno prakso dobro obnesel, to izkazalo kot primerno. Tudi sedanja koalicija se je (sicer na različne pritiske) odločila, da ga obdrži.«

Kateri so vaši glavni očitki novemu zakonu?

»Najprej so spisali zakon, ki so ga morali umakniti in sestaviti novega. Prvotni zakon je namreč predvidel, da bi bila RTV Slovenija delniška družba, nakar se je izkazalo, da to ne bo šlo, ker delniška družba ne more pobirati naročnine, hkrati mora iti na delniški trg in ker smo vanjo vsi vlagali, bi morali biti vsi delničarji. Hkrati bi naročnina ne zmogla prestati ustavne presoje. Tako je prišlo do pomislekov najbrž znotraj koalicije, umaknili so tega in napisali novega, v katerem ni bilo več delniške družbe, pač pa nekakšna oseba javnega prava s strašno dolgim naslovom, ki ima vse značilnosti gospodarske družbe in je hkrati javni zavod. Je nekakšen hibrid in naj koalicija še tako trdi, da ne gre za gospodarsko družbo, trdimo, da to ni res, ker je tudi parlamentarna pravna služba povedala, da ima institucija javnega prava tudi vse značilnosti gospodarske družbe in se tudi marsikateri njen člen nanaša na zakone, ki so primerni za gospodarske družbe. Tak hibrid po naši zakonodaji ni mogoč. Če se pisci zakona sklicujejo, da so taki hibridi tudi v Evropi, pozabljajo, da je tamkajšnja gospodarska in ostala zakonodaja povsem drugačna in dopušča tako mešanico, pri nas pa na žalost še ne, napisati bi bilo treba celo vrsto podzakonskih aktov, da bi vse skupaj delovalo. A kleč ni samo tu, pač pa v naslednjem: del ustanove, ki bo gospodarska družba, je na tržišču in mora prinašati profit. Če ga bo prinašala, bo gospodarski del RTV odločal tudi o vsebinskem delu. To potegne na eni strani za seboj spremembe položaja zaposlenih, ki ne bodo več javni uslužbenci, pač pa zaposleni na način, kot velja za vse gospodarske družbe. Še večja težava pa je ta, da naš največji (javni) zavod dobiva iz naročnine približno 90 milijonov evrov na leto. Če RTV ne prinaša profita, se državljanom, ki smo njeni financerji, naročnina poveča. Tega ne govorim kar v tri dni, na nedavnem soočenju je gospod Boris Bergant večkrat poudaril, da je ta zakon napisan tako, da se bo lahko naročnina končno prilagajala rasti življenjskih stroškov. Torej, pokojnine se ne bodo ali pa le četrtinsko, tukaj pa očitno kar po potrebi. Napovedujem, da se bo naročnina povišala in da jo bomo plačevali gospodarski družbi, ki mora ustvarjati profit, ta profit si bo tudi delila. Najbolj bogat člen v zakonu je tisti, ki razlaga, kako si deliti dobiček. Vsemu temu močno ugovarjam.«

Statusna ureditev je po vašem največji problem te zakonodaje?

»RTV je relikt iz preteklosti, kar še vedno pripada družbeni lastnini in kar smo morali popolnoma spremeniti, ko smo šli v nov sistem in smo to lastninili. To je javni zavod, ki smo ga desetletja ustvarjali z našim denarjem vsi, ki smo odjemalci električne energije (to je nenavadno in primerljivo edinole z dohodnino). Gre za simbolno družbeno lastnino, ki še ni bila privatizirana, in zakon o RTV Slovenija je prvi korak pri privatizaciji. Koalicijska polastitev zavoda RTV je gospodarska in politična.«

Ali to ne pomeni, da bo RTV v lasti trenutno vladajoče politične opcije?

»Lahko da bo, so pa možnosti, da se kakšni deli tudi odprodajo. Predlagatelji zakona popolnoma neutemeljeno trdijo, da to ni mogoče. Vendar je mogoče, saj že v drugem členu zakona piše, da mora v primeru odsvojitve premoženja večje vrednosti RTV kot lastnik premoženja pridobiti soglasje vlade RS. To se pravi, da vladi (ki ima trenutno le 30-odstotno zaupanje ljudi) zaupamo, da bo dala dovoljenje za prodajo delov RTV.«

Torej se zavzemate, da RTV Slovenija ostane javni zavod?

»Tako je. In če zagovorniki zakona še tako govorijo, da v Evropi tega ni več (kar bi kazalo preveriti), je treba reči, da pri nas obstaja še marsikaj, česar ni nikjer drugje. In da ne govorimo, da niti slučajno nismo podobni Evropi ne po urejenih političnih institucijah, ne po našem življenjskem standardu.«

Kakšen vpliv bo imelo po vaše vse to na vsebino programov in na avtonomijo urednikov in novinarjev? Ustvarjalci zakona namreč trdijo, da bo učinek pozitiven.

»Z 90 milijoni evrov naročnine niso mogli narediti iz RTV popolnoma kulturne institucije, sedaj pa ji očitajo komercializacijo! V primeru hibrida bo moral namreč gospodarski del družbe poslovati s pozitivnimi številkami. Moral bo skrbeti za zadosten priliv reklam, te pa prihajajo samo k takim oddajam, ki imajo tisoče in tisoče gledalcev, in ne k takim, ki jih imajo 53. V interesu poslovanja bo torej tak program, ki bo široko gledan, torej komercialni, zato ni dvoma, kam se bo prelival denar, ki ga bo ustvaril gospodarski del družbe.«

Avtorji zakona menijo, da se z novimi tehnološkimi pristopi odpirajo tudi nove vsebinske možnosti in da Grimsov zakon tega ne omogoča, nasprotno, celo blokira.

»To so oslarije. Glede na to, da je v eksperimentalni fazi nastal tretji parlamentarni program, ki je digitalni, prestal vse preizkušnje in je učni del zavoda za vse ostalo, potem je to dokaz, da je po dosedanjem zakonu to možno.«

Predlagatelji referenduma zatrjujete, da se bo politični vpliv v upravnih in nadzornih organih RTV povečal, čeprav bo v njem večje zastopstvo civilne družbe. Zakaj?

»Ni bistveno, da bo svet RTV sedaj deloval z manj člani (nemara ga bo tako še lažje upravljati), bi pa pričakoval, da ne bi na vse grlo kričali o nekakšni civilni družbi, ki je pri nas v velikanskih težavah, ker jo skoraj vedno sestavljajo bivši partijski funkcionarji ali pa neposredni simpatizerji in imamo s tem v Sloveniji težave. A ne gre samo za to. Naj omenim primer, zaradi katerega se je novemu zakonu uprla cerkev. V prejšnjem zakonu so imele verske skupnosti dva člana, enega katoliška cerkev kot največja verska skupnost v državi in drugega vse ostale verske skupnosti. To je sedaj zmanjšano na enega samega predstavnika vseh verskih skupnosti, kar pomeni, da se bodo morali sedaj odločati med seboj, ali bo predstavnik morda hare krišna, katoliške cerkve ali nemara hell angels ali katera druga sekta. Tu pa se poleg vsega vmeša še predsednik republike. Vse druge člane namreč predlagajo neposredno v t. i. civilni družbi, dva člana pa morata dobiti pristanek predsednika države, in sicer na predlog nevladnih organizacij s področja uresničevanja človekovih pravic ter enega na predlog registriranih verskih skupnosti. Za najpomembnejšo in najštevilnejšo civilno družbo v državi, ki sega v stotisoče, bo moral dati dovoljenje sam predsednik republike, za vse druge pa ne. To je popolnoma pristransko in ne čudim se, da se je cerkev temu uprla.«

Zakon je dan v presojo tujim medijskim strokovnjakom, ki naj bi o zakonu dali naklonjeno mnenje?

»Tega vprašanja sem še posebej vesel, kajti ti strokovnjaki so, razen enega, dali negativno mnenje, kar ostaja javnosti prikrito. Za mnenje je zaprosil Mirovni inštitut, ki je bil naprošen, naj že sam pripravi kratko analizo zakona, nato pa bo dobil odgovor evropskih predstavnikov, ali je zakon v redu. Torej tisti, ki želi mnenje, je hkrati naprošen, da navede, kaj vse je pozitivnega v zakonu, da bo dobil pozitivno mnenje nazaj. To pa ni prišlo nesporno pozitivno, pač pa deljeno, o čemer imamo s strani Združenja novinarjev in publicistov natančno analizo, kaj je bilo zamolčanega.«