Prešeren mi prišepne ...

Boštjan Soklič. Soko, kot ga kličemo mi, ki se z njim srečujemo v Loškem muzeju, kjer je kustos za likovne zadeve, na koncertih in glasbenih nastopih, kjer nas boža s svojo muziko, ali kar tako na debati, ker se že dolgo poznamo. Te dni je z akustično glasbeno skupino Tantadruj izdal zgoščenko, na kateri je uglasbil štirinajst Prešernovih pesmi. Kar je, beži, je njen naslov.

Mozartkugeln (Mozartove kroglice) ali dva deci prešernovca?

»Bi se odločil kar za prešernovca. Saj nisem iz Salzburga, ampak sem Gorenjec. Gorenjci imamo že v osnovi veliko skupnega s Francetom Prešernom, pri tem mislim predvsem na nekatere značajske lastnosti, kot so trma, vztrajnost, svobodoljubje, ja, svobodoljubje z zamikom …«

Mozartove kroglice, bomboni iz čokolade in marcipana, imajo v svetu velik uspeh, marsikdo je celo prepričan, da gre za tistega znanega Avstrijca, ki je lastnik tovarne čokolade in ne glasbenega genija. Mogoče bi vsaj pri nas uspeh imel tudi prešernovec, če bi obstajal? Prešerna povzdigniti v običajnim državljanom nedosegljive akademske višave ali jim ga približati in ga s tem mogoče narediti tudi nekoliko bolj profanega?

»Sem za profanizacijo, a le do neke mere, predvsem v smislu dobrega okusa. Če je to kvaliteten izdelek, ki s Prešernovim likom pridobi na žlahtnosti in ga tako oplemeniti s pesnikovim imidžem, potem je tako početje povsem sprejemljivo. Če pa je posredi zgolj zloraba lika in imena za populariziranje nekega tretjerazrednega izdelka, potem je to tako rekoč kriminalno dejanje. Na to sem občutljiv, ker spoštujem tradicijo in Prešerna. Torej, ja, a le s pravo mero dobrega okusa.«

Napisati na majico Prešer'n je kul …

»Na primer. Čisto simpatično. Pravzaprav je fascinantno to, da ima tako majhen narod, kot je slovenski, toliko zanimivih in pomembnih osebnosti, ki pa so tako malo izkoriščene … Mesti, kot sta Ljubljana in Kranj, ki sta v zgodovinski povezavi s Prešernom, bi to lahko bolje izkoristili.«

Hmmm, ampak s prešernovcem pa ne bo nič, vino namreč ni doma na Gorenjskem in v Ljubljani?

»Ko je France prišel v Kranj, je bil menda že precej vodeničen. Najbrž mu je takrat prijalo tudi že kaj bolj krepkega, kakšna prava gorenjska žganica …«

Prešernova poezija je bila navdih tudi številnim skladateljem in glasbenikom, že pred dvajsetimi in več leti tudi vam in akustični glasbeni skupini Tantadruj, v kateri delujete …

»Taka je bila od vsega začetka orientacija skupine Tantadruj, uglasbili smo domačo in tujo poezijo, Murna, Ketteja, Vodnika, Kocbeka, Puškina, Lermontova, Shakespeara … in srečanje s Prešernom je bilo skorajda neizogibno. Z našim prvim poskusom uglasbitve Prešerna, to je bila njegova prva objavljena pesem Dekletom, smo bili zelo zadovoljni, hkrati pa je ob vsem spoštovanju pesnikove besede naša izvedba dosegla zadovoljivo kakovost. Zato smo potem nadaljevali s še nekaj pesmimi, Strunam, Zgubljena vera, V spomin Andreja Smoleta …«

Je bil izbor pesmi vselej vaš, vi ste namreč avtor vseh skladb?

»Izbor in uglasbitev pesmi sta bila v glavnem moje delo, aranžmaji pa so bili skupno delo skupine. Osnovo pesmim sva v začetnem obdobju običajno v dolgih nočeh postavljala skupaj z Alešem Hadalinom, kitaristka Mateja Blaznik, najbolj glasbeno izobražena v bandu, je potem vse skupaj še nekoliko izpopolnila in to je bilo to …«

Soneti vam nekako niso bili blizu. Razen pesmi O Vrba ga ne vidim med vašimi skladbami?

»Sonet je za uglasbitev dokaj nehvaležna oblika, tretja in četrta kitica sta krajši kot prvi dve in je potrebno uporabiti drugačen pristop … Sicer pa je poleg primernosti za uglasbitev pri izboru vedno odločala tudi moja osebna afiniteta do posamezne pesmi. Povodni mož je bržkone ena najboljših Prešernovih pesmi, a jo je izredno težko uglasbiti. Bili so poskusi, ki se niso najbolje končali. Izpadli so kot pretiravanje, megalomansko, dramatsko, bombastično … Ne velja pa to za vse. Krasen primer sodobnega slovenskega skladatelja, ki se sijajno ukvarja s Prešernom, je recimo Aldo Kumar. Njegove uglasbitve so odlične. Sicer pa, Prešerna otrokom priskutijo že v osnovni šoli, dokončno zagrenijo pa kasneje. Nasprotno pa je bil naš namen, da Prešernovo poezijo približamo in ga kot avtorja ljudem predstavimo na bolj človeški način.«

Prikupne znajo biti tudi rockovske priredbe …

»Seveda. Ampak za razliko od rock glasbe je naša glasba komorna, uravnana na subtilno uho. V skupini stremimo za tem, da ne bi bili banalni, a hkrati tudi ne preveč vzvišeni. Naša glasba je nekakšen poskus prikazati Prešerna takega, kot je ta najbrž tudi bil: en zanimiv, zelo slikovit možakar z večplastnim značajem.«

Kot ste rekli, tudi Prešerna veseljaka, humornega človeka in ne zgolj razočaranega obupanca, ki je lastno življenjsko pezo nalagal v svoje pesmi?

»Seveda. V njegovih pesmih je moč najti kup humornih prebliskov. Ti kažejo na človeka, ne vedno nadvse resnega in vase zaprtega značaja. Recimo v pesmih Prošnja ali pa V spomin Valentina Vodnika je en kup humornih dovtipov. Čeprav gre za resne pesmi, se pod to resno povrhnjico sluti življenjski humor. Mislim, da je bil Prešeren zmožen ekstremnih čustvovanj, podobno kot še nekateri drugi pesniki iz časov romantike, slovenske moderne in tudi ekspresionizma. Na podoben način je večpomenska tudi glasba, ki jo igramo v skupini Tantadruj …«

Skupini, ki vas spremlja že dvajset in več let, kolikor traja vaša glasbena kariera …

»Rojen na Jesenicah, v mestu rdečega prahu, sem se nekako »moral« ukvarjati še z nečim, razen tega, da sem hodil v šolo. Kot najstnik sem se navdušil nad električno kitaro in v gimnaziji imel skupino Ejga blues band, v kateri je bil tudi violinist Nejc Brence z Bleda. Kasneje sva ustanovila trio Vijolica, v katerem je pela danes uspešna gledališka igralka Maruša Oblak. Sodelovali smo na prvi slovenski Pop delavnici in na Radiu Slovenija posneli nekaj skladb, igrali pa smo predvsem slovenske pesnike. Sledila je skupina Preja in luč, v kateri smo sodelovali s pesnikom in arhitektom Damjanom Jensterlom in kitaristko Matejo Blaznik. Prvo leto življenja v Ljubljani se, kar se študija tiče, ni zgodilo nič. V študentskem naselju sem takrat spoznal Aleša Hadalina iz Dutovelj in kmalu je nastala skupina Tantadruj.«

Mar po Kosmačevem Tantadruju, vaškem posebnežu, ki je zbiral zvonce?

»Ja. Na začetku smo imeli ime Preblisk, a smo ugotovili, da ime ni primerno, saj se je kar bliskalo od naših prebliskov. Predlagal sem Tantadruj, iz istoimenske Kosmačeve novele o vaškem posebnežu, ki je zbiral zvonce in je v želji po neskončni svobodi želel umreti. Kravji zvonec je tudi osrednji motiv na naši prvi plošči. Tudi sami člani banda smo v tistih letih stremeli za koščkom svobode, ko smo lahko sami to, kar res smo. Umreti nismo želeli, smo pa imeli vse drugo, samosvoj glasbeni izraz, neko svojo zvočnost, bili smo posebni … Izdali smo še staro vinilno ploščo, druge ni bilo nikoli, smo pa skladbe za prvo in drugo izdali na zgoščenki šele leta 1997, potem ko nekaj let že nismo več igrali. Sledila je še plošča Karantanski blues, na kateri so v glavnem moje lastne pesmi in skladbe. V teh letih pa sem posnel tudi tri samostojne projekte.«

Spominjam se, kako ste se sredi devetdesetih let navduševali nad angleškimi folk kitaristi, ki so na neki način izoblikovali tudi vaš način igranja kitare, mar ne?

»Vsekakor so name, kot kitarskega samouka, imeli največji vpliv angleški folk kitaristi. Nasploh mi je angleška, pa tudi irska folk glasba zelo všeč. Tematika njihovih ljudskih pesmi je podobna naši slovenski.

Bert Jansch in John Renbourne sta kitarista, ki sta name napravila največji vtis. Večkrat sem jih šel poslušat na Cambridge folk festival. Preden sem se posvetil akustični kitari, pa sem igral električno. Spominjam se, kako sem čez mejo švercal kultno kitaro Fender stratocaster. Pred mejo smo jo razstavili, jo po delih spravili čez, na Jesenicah pa spet sestavili. Rad sem igral Claptona, name pa so vplivali veliki kitaristi, kot so Jimi Hendrix, Jimmy Page, Leslie West.«

Po stroki ste umetnostni zgodovinar, kar zadosti vašo težnjo po likovnosti, torej igranje kitare, pisanje pesmi in glasbe tešijo vašo težnjo po glasbi. Mislim, da ne gre zgolj za glasbo kot hobi ...

»Ne, to ni zbiranje znamk ali pa popoldanski mali nogomet. Poezija in glasba sta moj poligon za ekspresijo, za umetniško izražanje, neke vrste sredstvo za razmišljanje. Je pa res, da o poeziji razmišljam drugače tudi zato, ker igram kitaro. Sicer pa sem enkrat celo šel na sprejemne izpite na Akademijo za likovno umetnost, a me je, potem ko sem padel, za vedno minilo. Ko danes pogledam zelo kvalitetna likovna dela Milan Eriča, katerega razstavo sem zadnjo postavil v galerijah Loškega muzeja, mi je jasno, da sem se odločil prav, da nisem šel več na sprejemne.

Kot umetnostni zgodovinar sem leto, dve celo učil umetnostno zgodovino na Centru srednjih šol na Jesenicah, bil sem bibliotekar, kustos v Mednarodnem grafičnem likovnem centru. Kar nekaj let že pa kot kustos delam v Loškem muzeju.«

Vrniva se k Prešernovi poeziji. Uglasbitvam izpred let ste pred dvema letoma dodali še nekaj skladb, obnovili ste zasedbo Tantadruj in lani spomladi v studiu posneli štirinajst pesmi za ploščo Kar je, beži, ki je izšla te dni, lahko bi rekla, da tudi v čast 210-letnice pesnikovega rojstva.

»Tradicija v besedi in glasbi navdihuje mojo ustvarjalnost. S tem ne mislim toliko na ljudsko blago, kot na pesniške mojstrovine slovenskih in tujih avtorjev, ki jih želim umestiti v glasbeni slog, kakršnega gradimo v skupini Tantadruj. Glasba skupine je skupek različnih stilov glasbe, hkrati pa je tudi moj tihi dialog s pesnikom, ki mi na neki način sam prišepne, kako naj napišem, zaigram.

Ob sebi sem zbral novo ekipo, kitaristko Lucijo Lavbič Šorn, violončelista Eriana Karlovića in pevko Malalo Tino Kovačič. Kot gost se je pridružil nekdanji član skupine Tantadruj Aleš Hadalin, nekaj inštrumentov pa je odigral tudi Boštjan Gombač. Torej gre za podoben instrumentarij kot pri prvi zasedbi. Na naših koncertih v tem mesecu sta na pomoč priskočili tudi vrhunska kitaristka Mateja Blaznik in pevka Simona Kropec Sim. Prav vsi dodajajo svoj delež v zvočno podobo skupine.«

Rdečo nit kitarske akustike, ki opredeljuje zvočni okvir skladb na plošči, bogati raznolika ponudba glasbe sveta, od angleške folk glasbe do bosa nove in španskih ritmov …

»Drži, pesem O Vrba je igrana v iberskem glasbenem načinu, ki se imenuje milonga, pesem Prošnja je bosa nova … Sicer pa metrum Prešernove poezije narekuje ritem posamezni pesmi, ti raznoliki, mogoče tudi nekoliko eksotični glasbeni ritmi pa Prešernovo besedo še bolj izpostavijo. Dandanes različni glasbeni vzorci postajajo univerzalni …«

Glasba se je rodila v črni Afriki, od koder izhajajo vsi ritmi sveta …

»No, več ali manj. Tudi vsi ljudje, vsi Evropejci izhajamo iz Afrike, to je znanstveno dokazano. Toliko in toliko rodov nazaj smo vsi od tam dol nekje. Baje so bili tudi prvi Evropejci črni in so več kot 8000 let potrebovali, da so izgubili pigment. Mogoče tudi iz naših genov izhaja afiniteta Evropejcev do afriške glasbe, do bluesa in jazza. To je naš stik s pradomovino.«

Tudi midva sva bila v prednikih črna?

»Seveda.«

In če se za kakih deset tisočletij približam …

»… bomo počasi postali rumeni. Tako namreč narekuje kapitalizem.«

Ah ne, mislim na zadnjih dvesto let. Prihajate tako rekoč iz Prešernovih krajev, mogoče vas k Prešernu vleče kaj več kot poezija in glasba?

»Jesenice in potem Žirovnica, zdaj Ljubljana. Oče izhaja z Lesc, mama z Javornika, je pa obstajal neki Primož Šoklič, ki je kratek čas delal pri Prešernu kot pisar, pa ga je odvetnik odpustil, ker je menda bolj karte igral, kot pa delal …«

Saj. Da življenje šteje le za pir in slane preste, ste nekoč prepevali v Baladi, brez katere ni minil nastop Tantadruja, a se mi zdi, da zdaj, ko ste nekje pri srednjih letih in imate že nekaj ta pravih stvari za seboj, ne mislite več tako?

»Ne, seveda ni tako. Pesem Balada, ki jo omenjate, je bila napisana za vlogo vagabunda v avantgardni gledališki predstavi Boštjana Flajsa. Moj odnos do življenja je povsem drugačen.«

Še pišete pesmi?

»Seveda jih pišem in jih tudi uglasbim.«

In jih zaigrate …

»Kadar je vzdušje primerno, zelo rad.«