Adventni čas, zlati čas

Kaj vam pomeni adventni čas? Uživanje v svetlobi mestnih in nakupovalnih središč, nakupovanje in obdarovanje, srečevanje in druženje ob dobri hrani in pijači? Ali pa vero v rojstvo Odrešenika in v odrešenje slehernega človeka? Eno ali drugo ali oboje?

Spet je tu adventni čas. »Po Andrejevem se dnevi zmerom kasneje prebujajo iz meglene nočne teme in zmerom prej prehajajo v hladni somrak večera. Narava je obmirovala, dostikrat le počiva pod snežno odejo. Sonce komaj kdaj predre meglo in oblake, moč mu pojema. V hladu in temi se za človeka skrivata tajinstvenost in groza. Človeška narava teži za soncem in svetlobo, zato je naš davni prednik tem bolj občutil mrtvaško vzdušje časa pred zimskim kresom. Izoblikoval si je predstave o duhovih svojih prednikov, ki da v tem času prihajajo nazaj na svet; trepetal je v strahu, da bo pojemajoče sonce nazadnje ugasnilo; čutil in slutil je neznane moči, ki se v tem času gibljejo v naravi, in se zatekal k čaru, da bi se zavaroval pred vsem, kar mu je grozilo. Krščanstvo je prineslo luč in toploto v ta nekoč temni in mrtvaško hladni čas. Predstavam o dušah rajnikov je dalo nov smisel, ki je poln tolažbe. Novo pojmovanje stvarstva je rodilo zaupanje v stalnost menjav v naravi. Predvsem pa je svetla in topla vera v rojstvo Odrešenika in v odrešenje slehernega človeka stopila na mesto nejasnih, grozljivih predstav, ki so oživljale v tem času vsakdanji svet našega prednika.« Tako je naravno in človeško ozadje adventnega časa opisal Niko Kuret v Prazničnem letu Slovencev.

Učeni profesor je ugotovil, da veliko poganskega ostaja in vztraja tudi v krščanski preobleki. »Krščanstvo seveda ni izvojevalo dokončne zmage nad poganskim svetom. Zavedno ali nezavedno je hranil slovenski človek - in ne samo on! - dobršen del poganske dediščine, ki je stoletja krščanstva niso mogla iztrebiti. Ta dediščina trdoživo vztraja in kljubuje celo novim časom. Krščansko prepričanje in poganska dediščina živita stoletja vštric, drugo ob drugem. Cerkev, ki je skušala do kraja pregnati ostanke poganstva, je nazadnje v marsičem odnehala. Korenine poganskih verovanj tiče pregloboko. Cerkev jim je skušala dati nov smisel in je v tem večidel uspela. Druga verovanja so izgubila vsebino in so ohranila zgolj obliko. Tako se zlasti v tem času prepletajo pobožne krščanske šege z očitnimi poganskimi ostanki, ki danes komaj še motijo in se jih kot takih marsikdaj niti ne zavedamo. Spomnimo se samo verovanj in šeg okoli praznika vernih duš! Videli bomo, da so Miklavževi obhodi sprejeli vase obhode duš prednikov. Vera v 'divji lov', ki da v temnih nočeh pred božičem hrumi pod nebom, je ostanek vere v obhode rajnikov, kot jo poznajo Slovenci mejaši nemškega sveta. V 'otepovcih', ki pred novim letom koledujejo po Zgornji Bohinjski dolini, se nam je ohranil obhod rajnikov, kot ga pozna večji del Evrope. V neštetih čarodejnih verovanjih, šegah in dejanjih, ki so danes večidel le še šala, se hrani čista poganska ostalina: od zažiganja božičnega panja na sveti veder do vlivanja svinca in podobnih šeg o božiču in novem letu se srečujemo s pojavi, ki s krščanstvom nimajo nič skupnega! Toda nekdanji strah se je umaknil in v temi sije luč iz jaslic. Kljub vsem trdoživim, danes povsem nedolžnim, kvečjemu le še zanimivim in celo zabavnim ostankom poganstva je krščanstvo razlilo na ta čas svojo tolažbo in zaupno pričakovanje. Tema se je umaknila svetlobi, strah se je umaknil veselju. Zato pa pravijo v Ziljski dolini, da se z Andražem pričenja 'zlati čas'.«

Da je adventni čas slej ko prej res »zlati čas«, bi se človek z Ziljani kar strinjal. Dvomim pa, da ima sodobni človek še kaj posluha za rajnike, ki naj bi nas v tem času obhajali, pa za »divji lov«, ki naj bi se vršil pod nebom. Ali pa, da naj bi nas bilo strah pred temo? Kje pa! Saj imamo elektriko in druge pripomočke, da jo razsvetlimo! A predstavljajte si, da bi vsega tega ne imeli – kakšen bi bil ta decembrski čas? Ko bi bila vsak dan od štirih popoldne do sedmih zjutraj tema brez luči, svetile bi le sveče, oljenke in karbidovke, pa še pri teh bi varčevali. To bi bila res temna scena in strah bi nas bilo hoditi po samotnih poteh in kakih zakotnih in temnih ulicah … Mar ne odganjamo tudi mi decembrske teme in strahov tako, da je v tem času vse 'hiper' razsvetljeno? Razsvetljena in okrašena niso le mestna in nakupovalna središča, če bi pogledali na Slovenijo izpod nočnega neba, bi videli, da so precej razsvetljene tudi vasi, samotni zaselki in posamične hiše. Mar ne preganjamo s to silno razsvetljavo tudi mi strahov, ki se jih sicer ne zavedamo, tičijo pa nam še vedno globoko v podzavesti in zapisani v genih?

Vsa ta silna umetna svetloba, s katero razsvetljujemo adventni čas, je nekaj poganskega. V primerjavi s »tolažbo« in »zaupnim pričakovanjem«, ki naj bi ga obetal prihod (latinsko: adventus) Odrešenika, je veliko poganskega tudi v silnem nakupovanju in obdarovanju. Saj je res lepo nakupiti darila, posebno če so domiselna in dragocena, lepo je obdarovati in biti obdarjen. Toda ali ni vse to razsvetljevanje, nakupovanje, obdarovanje, srečevanje, druženje, pretirano prehranjevanje in popivanje nekaj minljivega, z vidika večnosti nepomembnega. Blagor tistim, ki so poleg zemeljskih v tem »zlatem času« deležni tudi duhovnih dobrin – pri čemer si ne bi upal trditi, da so prve le poganske in druge predvsem krščanske. Prava kombinacija najbrž ni v tem, da bi druge »prekrile« prve, ampak v pravi meri uživanja prvih in v zmožnosti sprejemanja drugih?