Miklavž in kompanija

V noči z nedelje na ponedeljek bo tiste, ki so mu po godu, obdaroval sveti Miklavž. Ste mu že pisali in nastavili peharje? Iz otroških let me vsako leto ob tem času obišče kak lep spomin. V tistih letih (okrog 1960) je večino mojih vrstnikov obdaroval imenovani sveti mož. Obdarovanje je bilo takrat še bolj skromno: iz krušnega testa pečeni parkelj in piške, jabolka, orehi, rožiči, suhe fige, bonboni, piškoti, čokolada … edina eksotika so bile prve pomaranče, ki so prišle v prodajo ravno za Miklavža. Meni je darila sicer prinesel dedek Mraz, pri obeh starih mamah in eni od tet pa je bilo tudi zame nekaj od Miklavža – tako sem imel posebno srečo, da sem bil kar dvakrat obdarovan, kar je bilo takrat še redkost. Zdaj je drugače. Slišim, da se nekateri, odkar pripadamo Zahodu, obdarujejo tudi o božiču, obišče jih Božiček … Lepo in prav, a kaj, ko se bojim, da so zdaj in tu tudi otroci in odrasli, ki jih ne obdarujejo ne Miklavž ne Božiček ne dedek Mraz. Ne zato, ker bi jim tega ne dopuščala njihova vera ali prepričanje, ampak zato, ker so v zadnjih letih zapadli v tako globoko revščino, da jim zmanjkuje denarja za najbolj nujne reči, kaj šele, da bi ga imeli za darila. Žalostno, toda resnično.

Ena od legend o svetem Miklavžu pripoveduje, kako je hotel neki obubožani plemič poročiti svoje tri hčere, a jim ni imel česa dati za doto. Zato se je odločil, da jih pošlje v javno hišo, kjer naj bi si doto za poroko kar same prislužile. Ko je Miklavž to zvedel, je neke noči vsaki od njih vrgel skozi okno po eno zlato kroglo, po drugi različici pa vsaki mošnjo zlatnikov – da jim ne bi bilo treba služiti na tako sramoten način. Miklavža zato pogosto upodabljajo s tremi mošnjami ali s tremi zlatimi jabolki; nanje naj bi spominjala tudi jabolka, ki so še danes obvezni del vsebine Miklavževega peharja. Če je sveti Miklavž res tak čudodelec, bi se lahko zdaj znova izkazal tako, da bi tistim, ki so najbolj potrebni, v noči s petega na šesti december podaril kepo zlata ali mošnjiček z denarjem. Nekateri bi se mogoče razveselili tudi polnega peharja jabolk. Tole bo gotovo prebral, a mu vseeno pišite še sami, mogoče vas pa usliši in obdaruje.

Mogoče. Bolj gotovo pa bi bilo vse skupaj, če bi se tisti, ki vsaj nekaj imamo, postavili v vlogo Miklavža ali dedka Mraza in obdarili koga od tistih (v našem lokalnem okolju), ki so brez pravega upa, da jih obiščeta Onadva … To bi bilo res tisto pravo dejanje in obdarovanje, a kdo bi ga zmogel!? Prav nič težko nam ni postaviti se v vlogo enega od teh sivolasih mož z belimi bradami in zanje značilnimi pokrivali in oblačili ter obdarovati naše najbližje. Tudi Karitas in Rdečemu križu bi radi dali v ta namen, pa naj potem oni posredujejo ta darila tistim, za katere vedo, da so jih najbolj potrebni. Da pa bi sami v svojem vsakdanjem okolju identificirali enega takega posameznika ali njegovo družino in ga osebno obdarovali – to pa bi bilo najbrž za večino od nas pretežko?

Ne nazadnje je tu še vprašanje količine in kakovosti daril. Miklavžev pehar izpred pol stoletja (je od tedaj res minilo že toliko časa!), ki ga omenjam na začetku tega pisanja, se zdi za današnjo rabo preskromen. Ne vem, kako ga doživljajo današnji otroci, sam sem ga še vedno vesel (in ga tudi dobim). Ko obdarujemo svoje bližnje, pa se lahko izkažemo, če količino in visoko ceno daril nadomestimo tako, da podarimo malo, tisto pa premišljeno ali posrečeno izbrano. Tak način je cenejši, a za nas težji in zahteva svoj čas. Vzemimo si ga.