Zavedimo se že končno svojih korenin!

"Če bi se Slovenci zavedali, kakšno bogastvo imamo, bi veliko bolj samozavestno nastopali v družbi evropskih pa tudi svetovnih narodov," pravi Dušica Kunaver, neutrudna zbiralka in ohranjevalka ljudskega izročila.

V samozaložbi je v lastni zbirki Pod lipo domačo izdala sedemnajst knjig, vsaj tri na izid še čakajo. Zaradi njenega bogatega znanja in sposobnosti navduševanja nad ljudsko dediščino jo vabijo povsod po Sloveniji v različna društva, šole, vrtce, da jim predava. Gre tudi v domove za ostarele in tam, pravi, se največ nauči. Svoje znanje posoja televizijskim ustvarjalcem in februarja bo na tv-ekrane prišla že druga nanizanka dokumentarnih oddaj, pri kateri je sodelovala, tokrat o svetih drevesih, je prepričana.

Kaj vse spada v slovensko ljudsko dediščino in kako vidite odnos nas, Slovencev, do lastne ljudske dediščine?

»To so ljudske pesmi, pripovedi, plesi, šege, obrti, stavbarstvo, verovanja, tabuji, čebelarstvo, stavbarstvo, slikarstvo (na primer na panjskih končnicah), rečenice, oblačila, znanje o zdravilnih rastlinah pa tudi o čudodelnih zeleh. Starosvetna slovenska vas danes umira. Njeni predstavniki so danes stari osemdeset, petinosemdeset let. In samo oni danes še lahko rečejo: Takole smo včasih mlatili, takole smo želi, tako je izgledala naša ohcet! Slovenska ljudska dediščina je neizmerno bogata, saj ima vsaka vas resnično svoj glas.

Neprimerljivo večje bogastvo ljudskega izročila imamo kot drugi evropski narodi, pozornosti pa mu premalo posvečamo. Poglejmo Angleže, kaj imajo oni v svojem ljudskem izročilu: Robina Hooda in kralja Arturja. Ves svet so prepojili s tema dvema likoma in na njun račun so iztržili milijarde. Mi pa imamo kralja Matjaža, ki je naš ljudski kralj. Pa se niti toliko ne potrudimo, da bi ugotovili, ali je to res Matija Korvin. Zdi se mi nemogoče, da bi naše ljudstvo dalo nesmrtnost nekemu tujemu kralju. Ne more biti junak ljudskih src! Pesnik Janez Menart je raziskoval drugo možnost, da je bil kralj Matjaž vodja kmečkega punta na Koroškem. Če bi se uresničila ljudska želja, bi kmetje s kraljem Matjažem bežali po dolini Drave in bi jim Peca odprla svoje skale. Kralj je v pripovedki še vedno živ. Brada se mu ovija okoli mize in ko se mu bo sedemkrat ovila, bo vstal. Ljudska pesem natančno govori, da je kralj Matjaž naše gore list, da je imel svoj Krnski grad, da je bil izvoljen na Gosposvetskem polju, mi pa v šolah še vedno učimo, da je bil to Matija Korvin!

Vse naše zgodbe so del naše zgodovine. Morda ne bi preživeli tisoč let tlačanstva, tristo let turških vpadov in štiristo let kmečkih puntov in vse vojne in lakote, če ne bi imeli zgodb, ki so dajale pogum in upanje našim prednikom in govorile o tem, da bo na koncu zmagala pravica.«

Kateri so torej ljudski junaki, ki bi jih morali vsi poznati in tudi znati tržiti?

»To je zagotovo in na prvem mestu Miklova Zala. Kateri narod v Evropi ima resnično zgodbo o dekletu, kot je ta naša ljudska junakinja? Vse se je zgodilo v resnici: da je bila izgnana v turško suženjstvo in se je od tam rešila sama. Kdo od nas si danes upa iti peš iz Istanbula v Ziljsko dolino? Kakšna ljubezen do domače zemlje jo je gnala, ob vseh zasledovalcih, da se je vrnila domov! S svojim begom je ustvarila najlepši lik slovenske žene. Maturantje pa, na primer, zanjo še slišali niso.

Drugi tak lik je kralj Matjaž, prikazati bi ga morali kot domačega vladarja. Peter Klepec, to je spet pomemben ljudski junak. Preprost sin revne gorjanke, ki je s svojo dobroto prišel do moči, izruval smreko in z njo pometel Turke stran. V liku Petra Klepca je ljudstvo uresničevalo svoje želje in hrepenenje po svobodi.

Pred časom sem bila na desetletnici Fakultete za turizem v Portorožu. Tam so bili zbrani vodilni delavci v turizmu in vsi so priznavali, da so turisti vedno bolj izobraženi in vedno bolj kulturno zahtevni. Turistov ne zanimajo mondeni hoteli, hočejo vedeti, kako so včasih orali, hočejo slišati zgodbe in ko dobijo kislo mleko v glinasti posodici, jih to povsem očara.«

Kaj bi povedali o gorenjskem ljudskem izročilu?

»Ljudsko bogastvo je tudi posledica razgibanosti pokrajine. Na Gorenjskem je ta slikovitost pokrajine najbolj izražena in ljudsko izročilo posebno bogato. Najbolj očitna je noša, nobena druga ni tako bogata, živopisana in lepa. Lep primer je tudi kozolec kot izdelek ljudskega stavbarstva. Na svetu je silno malo izdelkov ljudskega stavbarstva, ki bi bili tako popolni. Že sama beseda kozolec pa je sveta beseda – izvira iz besede kozel, ki je sveta, Perunova žival. Kmetje so zadnji snop žita, ki so ga poželi, zataknili za leseno rogovilo, ki je predstavljala kozla in je bila pritrjena na kozolcu. Tako Perun ni metal strele na ta kozolec.

Del svetovne ljudske dediščine so tudi panjske končnice, ki so slovenska posebnost, vendar so na Gorenjskem še posebnega pomena zaradi Antona Janše. Ta je na dunajski cesarski dvor prinesel znanje povprečnega slovenskega kmeta o čebelarstvu. Cesarica Marija Terezija pa je bila navdušena nad njim in mu je organizirala šolo in poseben zakon, po katerem so se morali ravnati po vsem cesarstvu.

Pripovedno izročilo je na Gorenjskem še posebej bogato. Poglejmo, kako je po ljudskem izročilu nastalo Blejsko jezero: nekoč je bil tu travnik, na katerem so pastirji pasli svojo živino, na sredini pa je bil hribček, na katerem so plesale vile v mesečnih nočeh. Prosile so pastirčke, naj ne pasejo krav na njihovem hribčku, ker potrebujejo mehko travo. Ti niso ubogali in vile so se odločile, da si bodo plesišče same ogradile. Odprle so gorske potoke in voda je zalila travnik, one pa so nemoteno lahko plesale na svojem dvignjenem plesišču. In še veliko je takšnih legend in pripovedk, ki govorijo o nastanku gora, jezer, mest …

Vrhunec ljudskega pripovedništva pa je pripovedka o Zlatorogu. Leta 1868 je Dežman v Trenti slišal to povest in jo zapisal. Objavil jo je v Laibacher Zeitung v nemščini in nemški pesnik Baumbach jo je prebral in napisal pesnitev z, zanimivo, slovenskim naslovom: Zlatorog. Do konca stoletja je bilo čez trideset ponatisov te pesnitve, celo prevedli so jo v francoščino. Take pozornosti ni doživela nobena druga ljudska povest v obdobju, ki je predstavljalo višek narodnih prebujanj. O čem govori ta zgodba in kakšno sporočilo prinaša? V naši deželi so nekoč gospodarili velikani ajdi. Prehodi prek Vršiča so bili zelo težki in tovornikom, ki so prevažali tovore tam prek, je pomagala ajdovska deklica. (Ta legenda je bila tako živa, da so prav do začetka 2. svetovne vojne tako soški kot trentarski in gornjesavski tovorniki na vrhu Vršiča položili kos kruha za ajdovsko deklico.) Nekoč pa je ajdovska deklica, ki je bila tudi vila rojenica, prerokovala nekemu dečku v dolini, da bo, ko bo zrasel, streljal na Zlatoroga. To je bila tako strašna prerokba, da so jo njene sestre ajdinje za kazen vkovale v kamen. Zlatorog je namreč nesmrten in če bi kdo streljal nanj, bi z zlatimi rogovi razril raj pod Triglavom. Zlatorogovo kraljestvo je bilo takrat še polno zelenih in cvetočih livad, tam so plesale gorske žene, pasle so se bele Zlatorogove koze. Prerokba se je uresničila. Deček je zrasel v pogumnega lovca in se zaljubil v lepo deklico iz Soške doline ter ji prinašal cvetje z gora. Neki beneški trgovec pa jo je obdaril z zlatim nakitom. In ko je Trentar spet prišel k deklici in ji rekel (po Aškerčevo): »Mož tujih zlatega darila ljuba moja pač ne bo nosila,« mu je ona ošabno odgovorila: »Ne maram več za šopek sleča, zlato in biseri, glej, to je sreča!« Nesrečni Trentar je obupano sledil Zlatorogu in ga zastrelil. Iz Zlatorogove krvi so zrasle cvetice – triglavske rože. Zlatorog jih je použil, postal spet zdrav in krepak in pahnil je Trentarja v prepad, z zlatimi rogovi pa je razril svoje kraljestvo. Zlatoroga velikokrat prikazujejo napačno, kot kozoroga. V resnici je bil to beli gams z zlatimi rogovi. Za nas in za človeka vseh časov pa je pomembno sporočilo: Zlatorog je narava, ki je ranljiva, a nesmrtna. Smrtniki smo mi, ljudje. In ko si nasproti stojita nesmrtni kozel in smrtnik človek, račun vselej plača slednji.«