Komentar: Šok terapija

Medobčinsko redarstvo Kranj je v zadnjem mesecu dni pri marsikom poskrbelo za šok terapijo. Že od decembra lani je v sedmih gorenjskih občinah izvajalo meritve hitrosti, a kršiteljev zaradi birokratskih ovir sproti niso mogli kaznovati. Vse dokler jim ministrstvo za notranje zadeve ni omogočilo pridobivanja podatkov o vozniških dovoljenjih, pravosodno ministrstvo pa pošiljanja kazenskih točk v njihovo evidenco. Ker se je to zgodilo šele 11. oktobra, se je v slabih enajstih mesecih nabralo že skoraj 6700 kršitev. Prav toliko odločb o prekrških je tako kranjsko redarstvo v zadnjem mesecu razposlalo končnim naslovnikom – kršiteljem. In številne med njimi tudi pošteno šokiralo, saj so si nevede poleg precejšnje vsote denarnih glob nabrali tudi toliko kazenskih točk, da jim grozi izguba vozniškega dovoljenja. Brez vsakršnega vmesnega opozorila. Na pravosodnem ministrstvu in v kranjskem redarstvu razlagajo, da je tako ravnanje povsem v skladu z zakonom o prekrških, saj ima prekrškovni organ dve leti časa za izdajo odločbe. Poteza redarstva je morda res bila povsem zakonita, a zagotovo ni bila korektna. Da ne bo pomote, sam (k sreči) nisem med prizadetimi, saj me kranjski radar še ni ujel v svojo zanko. Vsaj obveščen še nisem bil o tem …

Pošiljanje kazni za prometne prekrške s skoraj enoletno zamudo se mi zdi povsem skregano z obema ciljema sankcioniranja. Kaznovalni cilj za storjen prekršek morda še nekako zasleduje, pri večkratnih kršiteljih, ki so kazni za številne prekrške, nevede storjene v zadnjem letu dni, prejeli v tednu ali dveh, pa ta cilj celo preseže. Vzgojni cilj kaznovalne politike, torej da s kaznijo kršitelja pripraviš do tega, da prekrškov ne ponavlja, pa je kranjsko redarstvo povsem prezrlo. Prav zanima me, koliko voznikov bi po treh pravočasno prejetih kaznih s po 250 evrov globe (ob pravočasnem plačilu pa 125 evrov) in tremi kazenskimi točkami, v naselju še vedno vozilo s hitrostjo nad 61 kilometri na uro. »Kdor ne spoštuje prometnih omejitev, si je za posledico kriv sam, saj ve, ali pa bi moral vedeti, s kakšno hitrostjo na posameznem odseku sme voziti,« na to odgovarjajo v redarstvu. Kakšna sprevržena logika! Kaj ko bi tudi učitelji šele konec šolskega leta učencem sporočili, kakšne ocene imajo. In če niso zadovoljni z njimi, so si sami krivi. Nenazadnje se dobro zavedajo, da bodo za neznanje prejeli negativno oceno, zakaj bi jih morali potem sproti opozarjati, da se morajo bolj potruditi, če ne želijo slabih ocen.

Ker s pošiljanjem kazni z enoletno zamudo očitno ni nič narobe, predlagam redarjem (pa tudi policistom, da bo učinek še boljši), da s takšno prakso nadaljujejo še naprej. Eno leto naj kršitve (ne samo za hitrost, ampak tudi za nepravilno parkiranje, uporabo telefona med vožnjo …) samo beležijo, kazni pa samo enkrat na leto v paketu razpošljejo kršiteljem. Boste videli, kako pozitivno bo takšna šok terapija delovala na voznike!