Moja žena je hladna kot led in mi ne da (3)

Pasti interneta

»Če imaš čas, pridem na kavo. Petnajst minut vožnje, pa sem pri tebi,« ji je govoril moški, o katerem ni vedela nič. Niti ga še ni videla. Do sedaj sta si le tipkala in enkrat slišala po telefonu.

Vseeno ni niti za drobec sekunde razmišljala.

»Pridi, ta čas bom pospravila po pisalni mizi.«

Kar je bila čista laž. Usedla se je na stol in srce ji je v pričakovanju bilo kot noro.

Ko je pred tem kdaj pa kdaj prebirala v revijah zaupne pomenke, se je zmeraj zgražala nad ženskami, ki so se v kakršnokoli zvezo z moškimi spustile brezglavo. Zdele so se ji nore in vsega obsojanja vredne. A ko je zagrabilo njo, je pozabila na vse predsodke in pomisleke.

Ko je zazvonil telefon in je na drugi strani zaslišala moškega, za katerega je vedela le to, da se je poimenoval Sax, so se ji zmehčala kolena.

Marija ob tem pravi: »Če hočem, da bodo bralci in bralke razumeli, kaj se je v meni dogajalo, moram ostati odkrita. Vse, kar sem doživljala, želim opisati tako, kot je bilo. Tudi občutke. Nočem, da bi se bralo kot nek izumetničen roman. Zato moram tudi povedati, da me je njegov globok in božajoč glas prikoval k tlom takoj, ko sem ga zaslišala.

Ne vem, zakaj … ampak … kljub vsemu mi ni bilo do tega, da bi mu izdala, kje sem v službi. Nekaj previdnosti, ki se je kot svarilo internetnim zmenkom na rob oglašalo v moji podzavesti, me je prisililo, da se v novo nastajajoče prijateljstvo nisem podala preveč širokogrudno. 'Če me počakaš pred picerijo Trta, bo za oba prav,' sem dahnila v slušalko nemočno in po tihem preklinjala, kajti izdajalska rdečica, ki me je preplavila tja do ušes, je s seboj prinesla tudi zoprno potenje pod pazduho.

Na hitrico sem iz torbice potegnila osvežilni robček in se obrisala. Ni bilo bogvedi kaj, a je vseeno delovalo.

Najraje bi pogoltnila še Plivadon, a ni bilo več časa. Mimo vratarja sem tekla, kar se še ni zgodilo, zato je ubogi Nace še lep čas presenečeno strmel za menoj.

Do picerije je bilo le kakšnih pet minut hoda, kljub temu pa se mi je zdelo, da ulice ne bo in ne bo konec. Obme so se zadevali dijaki, ki so se vračali s hokejske tekme, to sem sklepala po tem, ker so imeli s seboj trobentača, ki je dajal takt njihovi razposajenosti.

Krepkeje sem se zavila v plašč, kajti bilo je mrzlo in veter, ki je zavijal med hrasti, ki so se risali v soju luči pred bližnjimi bloki, mi je lezel pod obleko in me še bolj hladil.

Najprej sem zagledala njegov avto. Hyundai Getz 1.3 GL, letnik 2003, bele barve. Bila sem prepričana, da bom umrla od nervoze, tako me je stiskalo v prsih.

Nenadoma je stopil iz avta, in najine oči so se za trenutek srečale. Zdelo se mi je, da sem se potopila v neskončen ocean modrine in drobnih gubic, ki so naredile njegove oči še bolj mile, prijazne in vabljive. Razširil je roki in vzkliknil: 'Končno sem te dočakal, mila moja!' Lepo prosim, ne obsojajte me, bila sem lačna pozornosti in lepih besed, živela sem v pomanjkanju obojega. Karkoli si boste ob branju moje zgodbe še mislili, nikoli ne pozabite teh besed.«

Marija je pozabila na to, da sta se prvič kliknila šele včeraj, pozabila je, da jo je zeblo, da je moški pravzaprav popoln tujec, ki mu ne ve niti imena. Dovolila si je, da jo je objel in z vso močjo stisnil k sebi, naslonila se mu je na prsi in imelo jo je, da bi ti trenutki trajali večno.

Spominja se, da ji je zašepetal, kako lepo diši in to tik zraven ušesa in potem je njegov jezik (takrat je tako mislila) nehote zdrsnil preko mečice, da so se ji zašibila kolena od sladkih mravljincev, ki so se začeli prebujati iz zimskega spanja v nedrjih.

Čez nekaj dolgih trenutkov se je odmaknil od nje in jo prijel za brado in jo potem vnovič poljubil na nos.

»Moja dlan je povsem spontano zdrsnila v njegovo, ko je dejal, da bi se malo sprehodila. Ob tem se je udaril po čelu, rekel, uf, kakšen tepec sem! Ter ji povedal, da je njegovo resnično ime - Tone. To pa je bil tudi edini zmenek, na katerem me ni vprašal, ali mu posodim kaj denarja.

Naslednji dan sem zaradi prehlada ostala doma. Ležala sem v postelji in se smilila sama sebi. Preklinjala sem starost, obveznosti in zamujene priložnosti. K sebi sem stiskala blazino in šepetala Tonijevo ime, obenem pa sem se žrla kot sto hudičev, saj me še ni poklical, kot je obljubil. Rekel je, da pride v službo malo po šesti, da ima takrat mir in da lahko v tišini spije kavo. Kazalci so se pomikali proti osmi, od njega pa ni bilo še nobenega glasu. Začelo me je že gristi, ker sem se zlagala kolegici v službi. Izgovori s »prehladom« bi mi kdaj drugič lahko še prav prišli.

Slabe volje sem vstala in ko sem se po nesreči brcnila še ob gugalni stol, ki sem ga prejšnji večer premaknila bliže televiziji, je bila moja nesreča popolna. Sesedla sem se na tla in zajokala. Moja pubertetniška zaljubljenost je tako dosegla višek.

Telefon je zazvonil šele malo po enajsti uri. Kot sestradana zver sem planila nanj in prepričana sem, da sem se oglasila prej, preden je Toni sploh lahko zajel sapo.

'Si dobro spančkala, Sončica?' me je vprašal in ob zvoku njegovega glasu sem skoraj omedlela.

(se nadaljuje)