Šepetalnica za veter (23)

Besedilo: Cvetka Bevc
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 29. november 2010 / 06:00

"Premislila sem. Rada bi obiskala to nesrečno deželo. Mogoče mi kljub vsemu prinese nekaj sreče. Čez dva dni lahko pridem," je bilo prvo, kar je Varja brez uvodnega pozdrava natrosila v njegovo uho.

"Kako to misliš?" je presenečeno vprašal. Pozabil je že bil na svoje vabilo, daleč mu je bilo tisto občutenje, v katerem si je zaželel njene bližine, mladostnega smeha in igrivih besed, ki jih je znala tako hitro obračati, da so puščale malo prostora za razmislek. O, ja, godilo mu je kdaj, da se je opijanjal z njihovo zaletavostjo, opisi iz njenega sveta, ki mu je bil po naravi tuj, pa vendar prav zaradi nje mikaven. Starajočemu novinarju, kot se je kdaj sam označeval, je takole brbotanje znalo pognati kri po žilah, ga prepričevalo, da vendarle še uspeva slediti tistemu, kar napaja mlade generacije, a zdaj se je zgrozil ob misli, da bi Varja izpolnila napoved in pripotovala. Toda kolikor jo je poznal, in po vsem tem času ni bil brez vedenja o njej, je vedel, da bo izpeljala, kar si je vtepla v glavo. In res. Še preden mu je uspelo karkoli odgovoriti, mu je že postregla z natančnimi informacijami o prihodu, naj je ne hodi čakat na letališče, se bo že znašla, ta njegova vasica tudi ni bogu za hrbtom, turistične najave na internetu obljubljajo gorski raj, le zakaj ji ni prej povedal, da razpolaga s fantastičnimi smučišči, še nikoli se nista skupaj predajala zimskim športom, ona obožuje smučanje, pa še za tistimi znamenitimi čevlji lahko skupaj pogledata.

Prekinil je zvezo, ne le zato, ker je ni hotel prepričevati o svojem popolnem nezanimanju za zimska veselja. Ali ker mu je presedala s svojo zagnanostjo oblikovalke čevljev, ki je včasih še njuno posteljo zapolnila s skicami modelov, ob katerih je naskrivaj zmajeval z glavo. Njeni odjemalci so stavili na modno vrtoglavost, terjali od nje vedno nove ideje, izvirnost za vsako ceno, če ne drugače pa tudi stare gojzarice, ki lahko postanejo vir navdiha za novo kolekcijo. Kaj bi ji to zameril. Saj je na neki način njegovo novinarsko poganjanje za vedno novimi in svežimi novicami služilo istemu gospodarju, denar je postal ideja, je nekje zapisal, vsak njegov stavek je odplačeval davek za njena pravila, zagrenjenost zaradi tega spoznanja mu je nakopala le razjedo na želodcu, ki jo je zaman zdravil z grenkimi kapljicami, da zapisana beseda pač izgublja svojo nekdanjo moč. A vsaj nekaj vesti mi je še ostalo, si je rekel, njegova izpraševalka duše še živi, čeprav se mu včasih zdi, da bolj kot njegova zaveznica postaja njegova preganjalka. Pa saj nisem edini, članstvo v klubu lepih izgubljencev je brezštevilno, potrdilo o delovanju se izdaja na podlagi boja za preživetje. Upanja. Davno nazaj je psihoanalitični dušeslovec zapisal, da je sodobni človek izgubil svojo dušo. Zato mora obstajati tudi hoja po ostrini britve. Iskanje spominov, ki pripovedujejo. Te preklete človeške sposobnosti, da lahko obnavlja svoje misli in predstave. Bilo bi ljudem nemara laže, če bi se vsaj v fotografije ujela človekova duša in bi samo sebe oživljala le, če bi našla stik z očmi opazovalca. Kaj neki bi čez pol stoletja pokazal Varjin obraz, če bi objektiv zabeležil njeno praznino, se je zdajci dvignil vihar v njem. Vihar, ki je napovedoval, da se bosta v njem znova spopadla Sergej in Vasilij, še nikoli tako zares, ker kadar od njunega mečevanja ne žge le drob, je potrebna bitka, ki bo ustoličila zmagovalca in mu končno razodela, kdo pravzaprav je. (se nadaljuje)