Najboljšega soseda družba

Besedilo: Miroslav Braco Cvjetičanin
Kategorija: Nasveti / četrtek, 25. november 2010 / 06:00

Če grem obujat spomine, mi hitro očitajo jugonostalgijo. Sem pač toliko star, da če pogledam v retrovizor življenja, vidim cesto od Triglava do Vardarja. Današnja mladina nima pojma, kje in kaj je Vardar, kaj šele, da bi bila na Triglavu, zato si včasih vpričo njih drznem dregniti v njihovo znanje. Ne bi o mladincih, ker jih ni več, in današnji svet se loči le na »mamine maze« in tiste, ki resnično »nasrkajo«, preden si lahko oddahnejo in ugotovijo rezultat lastnega uspeha. Vmesnih ni. Izginili so, tako kot so izginili tisti, ki so bili včasih v večini in so jih imenovali srednji, »najmočnejši« sloj. Srednji? V Sloveniji je bilo tako, da si moral biti srednji, ker nisi smel štrleti iz povprečja. Sredina pa je bilo slovensko povprečje in torej: kdor je štrlel iz povprečja, je bil za glavo znižan. Takrat smo bili vsi proti temu. No, ne vsi, ampak tisti, ki so hoteli preživeti z glavo. Danes pa je vse drugače, ker sredine ni in je s tem izginilo še povprečje. Tako je videti. Povsod. Le ozreti se morate in priznati si, da je vse povprečno padlo pod povprečje.

Sprehodil sem se po poteh jugonostalgije. Zimskošportni sejem v Kranju je del tistega, kar pogrešamo iz preteklosti. Tovariši, verjetno še pomnite sejem tam spodaj, kjer je zdaj nakupovalno središče z Mercatorjem in Obijem na čelu? Vse, kar smo potrebovali za zimske radosti, smo si tam izmenjali. Z denarjem ali brez. Vse je bilo imenitno. Prodajali smo in kupovali. Bil je nekakšen smučarski praznik pred začetkom sezone. Bila je nekakšna otvoritev sezone. Potem je sledil mrk in še kasneje tiho prebujanje v smislu, da ima Kranj še vedno ljudi, ki jim je mar, da se zimske radosti dogajajo med ljudmi, podpovprečnimi in nadpovprečnimi. Seveda nadpovprečni so zagovarjali cene novih artiklov s popusti in nesmisel kopičenja rabljene robe. Vse je bilo poceni. Seveda, zanje. Podpovprečni so menili drugače in so ostali zvesti »pametnim« nakupom. Tistemu, ki gre hvala, je v naslovu imenovani najboljši sosed, ki se oglasi na klic Mercator. Njegova garaža in vstopnine prost vstop med tiste, ki jim je mar za rabljeno in novo smučarsko opremo, je gesta, ki je ne gre spregledati. Nadgradnja nekih starih časov, ko je bila vstopnina, a smo vedeli, zakaj. Zdaj te ni in je prav tako, ker smo vsi prišli do te točke, da se vrne določena sredina, ki bo vsem časom navkljub še vedno stala pred žičnicami brez strahu, da je to zadnjič … do plače. Med ljudmi, v katerih očeh je bilo videti veselje, da so se vrnili tisti, ki jim je mar za to, da se nekaj dobi iz druge roke ali preda v druge roke, sem se vrnil v tiste čase, ko nismo vedeli, kaj nas čaka. Vem, da bomo preživeli vse hudo, kar še pride ali kar se ta trenutek dogaja, ker so med nami še vedno ljudje, ki vedo, kaj vsi pogrešamo oziroma po čem imamo nostalgijo, da ne rečem tako grobo, da po nečem hrepenimo. Hrepenenje je grda beseda in v teh časih si tega ne zaslužimo. Želimo imeti tisto, kar vemo, da si zaslužimo, in zaslužimo si biti na smučeh, sankah ali drsalkah. Seveda za normalno ceno. Ne smemo dovoliti, da naše skoraj osnovne športno rekreativne discipline, tiste, katerih smo navajeni, izginejo iz našega menija zato, ker so nekateri izgubili občutek za realnost. Za realno ceno, točneje napisano. Zimskošportni sejem v Kranju je pod okriljem Mercatorjeve garaže. In zato gre zahvala, da mi, ki nam pravijo »jamrači« zaradi neke preteklosti, vidimo, da obstaja upanje, ker nas je nekdo videl oziroma prepoznal in nam omogočil imeti, kar smo že imeli.

Sejem je lahko samo sejem. Letošnji zimsko športni je bil prelomnica. Čutiti je, da bo zdaj vsako leto bolje. Čutiti je, da bo zaživel v podzemni garaži. Mi, ki živimo tu, pod Karavankami in Alpami, si to zaslužimo. Najboljšega soseda družba in njegov razum sta nekaj, kar bo zagotovo pripomoglo k ohranjanju tradicije, povezane z zimsko rekreacijo.