Kaj je Slovenec brez smuči?

V primeru, da nima smuči, bi težko govorili o avtohtonem Slovencu. Prej bi lahko napisal, da je Slovenec brez smuči pravzaprav Slovenec z napako. Mogoče je nam, Gorenjcem, glede na blindirane žepe oproščeno tako ožigosanje, pa vendar skoraj zagotovo lahko potrdim, da boste prej našli Bosanca brez žoge kot pa Gorenjca brez smuči.

Toliko za uvod. Ker pa so časi taki, da bi jih bilo najbolje kar izpustiti v enem človeškem življenju, se poraja vprašanje, koliko Slovencev bo sploh še imelo smuči oziroma jih bo smučarija sploh še zanimala? Ste opazili, da se ljubezen do smuči seli na jug? Na Hrvaškem že nekaj let ne smučajo samo po vodi, temveč celo osvajajo olimpijske medalje v »slovenačkom« športu, kot so včasih ljubkovalno pravili smučariji naši južni sosedje. To, kar bi rad povedal, je razlaga, zakaj pri nas upada zanimanje za drsenje po belih strminah. Vsekakor ni razlog, da nimamo novega Bojana Križaja. Ne. To ni razlog. Ni razlog, da nimamo snega. Ne, ker znamo narediti umetnega … Problem je čisto osnoven in spet moramo kriviti trgovce, komercialiste, ekonomiste oz. kakorkoli rečemo tistim, ki postavljajo cene. Predvsem cene smučarskih vozovnic imam v mislih. Si lahko predstavljate, da za eno delavsko plačo, ki znaša, zdaj že moramo priznati, komaj petsto evrov v povprečju, ena družina lahko smuča trikrat? Zdaj boste vprašali, kdo pa zasluži »samo« petsto evrov? Glejte Dnevnike in zvedeli boste. Potem boste rekli, da taki ljudje niti ne smučajo, ker so prerevni. Če je to tako, potem pa lahko odgovorimo na vprašanje, kaj je Slovenec brez smuči? Torej je reven Slovenec? Da ne bi bilo tako zakomplicirano ali bog ne daj ne jasno povedano, je to takole: Si predstavljate, da boste morali za dnevno vozovnico odšteti devetindvajset evrov na osebo? In če ugotavljamo, da smučišča skušajo biti zelo prijazna in dostopna za otroke in družine, potem lahko sklepam, da vabijo cele familije na smuči. Seveda imajo otroci popuste. Na primer celih enajst evrov cenejše vozovnice. Torej dvakrat devetindvajset plus dvakrat osemnajst znese okroglih štiriindevetdeset evrov. Prištejemo še kak sendvič in sok, kavo ali kuhano vino na smučišču, prištejemo dvajset evrov in dodamo obvezno pico po smučariji, za kar prištejemo še štirideset evrov in ker ne živimo v peš coni smučišča, dodamo še vsaj dvajset evrov za bencin in smo na sto šestinpetdesetih evrih. Lastniki mondenih smučišč pravijo, da je cena devetindvajsetih evrov »glih za glih«, da se pokrijejo stroški. So to isti lastniki vseh najboljših smučišč ali je to »kartelno dogovarjanje«? Kako fino pridejo skozi potem tista smučišča, ki jih komaj lahko tako imenujemo, pa imajo največ »bogih« sedem evrov nižjo ceno vozovnic. Torej še vedno grozljivih dvaindvajset evrov!

To me sicer ne zanima, ker je kdo drug odgovoren za razkrinkavanje kartelov. Mene briga samo, ali bom jaz še zmožen imeti smuči ali ne? Si bom lahko privoščil popeljati vso družino na celodnevno smučanje, pa da to ne bi bil enkratni dogodek v letu? Bom postal »Slovenec z napako«? Torej tisti, ki nima smučk?