Moja žena je hladna kot led in mi ne da (2)

Pasti interneta

»Bila sem v devetih nebesih, saj so bile moje domače izkušnje, ko me mož največkrat ni hotel niti slišati, povsem drugačne,« je pripovedovala Marija.

Tako je naneslo, da je maile, kot so bili:

Živjo!

Ker sva mogoče soseda, predlagam srečanje. Prosim če lahko določiš kraj in čas. Lahko sporočiš tudi na: lolo.umetnik@gmail.com, ali me pokličeš na GSM 031……..,

prebirala po večkrat na dan.

»Lahko bi me pičil gad, pa ne bi umrla,« je pripovedovala Marija.

»Bila sem kot v transu, ko sem zatavala proti kopalnici in stopila pod tuš, da se vsaj malo osvežim. Medtem ko mi je voda tekla po telesu, me je v trebuhu prijetno ščemelo in v trenutnem preblisku sem si predstavljala, da ta moški, ki mu še nisem vedela ne imena ne česa drugega, stoji zraven mene in me objema s svojima močnima rokama.

Počutila sem se kot šolarka in ko sem si natikala majčko, sem se pogledala v ogledalo in ob tem, kar sem videla, nisem bila preveč navdušena. Vame je zrl obraz štiriinpetdesetletne ženske, ki ni znala skrivati ne let in ne skrbi, ki so se ji zarisale na obrazu.

Naslednji dan sem vstala pol ure prej in prva stvar, ki sem jo naredila, je bila, da sem pogledala na mail. Tam me je čakalo njegovo pismo z velikim šopkom rumenih vrtnic. Pristavim džezvo, mehanično vzamem iz omare kavo, sladkor in čakam, da voda zavre. Z roko sežem k obrazu in začutim solze, ki mi polzijo po licu. Vse, kar sem si v tistem trenutku želela, je bilo, da ne bi preživela še enega od tistih prekletih dni, ki se kot skrhan meč zarijejo v mojo dušo.«

Marija dela na javnomnenjskih raziskavah, ne pomni, da kdaj ne bi imeli norišnice. Nenehno kričijo drug čez drugega in telefoni, ki zvonijo brez predaha, ji gredo že od nekdaj na živce.

»Tisti dan sem mislila, da se mi bo zmešalo. Najraje bi se zaprla v pisarno, spustila žaluzije in se priklopila na internet. Žal ni bilo časa. Okoli ene ure, ko mi tajnica prinese sendvič in jogurt, se na hitro izgovorim, da se ne počutim dobro, da potrebujem pet minut miru - in zaprem za seboj vrata. Brigalo me je, kaj si bodo mislili o meni. S trepetajočimi prsti, medtem ko mi je srce razbijalo kot noro, odprem najin pogovorni okenček in ko na ekranu zagledam zeleno piko, se nehote nasmehnem. Tam je bil,« nato doda in ob tem nehote razkrije, da je bila že na dobri poti, da brez te komunikacije ni več mogla niti dihati.

Njun pogovor, resda kratek, je potekal nekako takole:

Ura: 13.08

Sax620: Ne morem verjeti. Končno si se prikazala. Mešalo se mi je že od žalosti.

Jaz: Nisem utegnila, v službi imamo pravi kaos.

Sax620: To je samo izgovor … saj vem, ne maraš me več …

Jaz: Kako moreš reči kaj takega ….

Ura: 13.09

Sax620: Hecam se. Od sreče, ker te vidim, pišem neumnosti … oprosti mi, draga moja.

Jaz: Kmalu te bom morala spet zapustiti …

Sax620: Te lahko pokličem pozneje, malo po peti uri?

Jaz: Zelo bom vesela.

Sax620: Sedaj pa pojdi. Pošiljam ti poljubček in ga pritisni tja, kjer sama hočeš …

Jaz: Povej …ne vem, kam bi ti želel …

Sax620: Hahaha, res ne veš …

Jaz: Ne … ne vem …

Sax620: Na tvoj miceni popek … tja.

Marija je ob teh besedah zajela sapo. Ko je vstala od mize, jo je prešinilo, da je malo manjkalo, pa bi ji prišlo.

Ura: 17.07

Ravno je iskala ključe od avtomobila, ko je pozvonilo. Enkrat, dvakrat. Prej, preden ji je uspelo najti telefon, ki ji je zdrknil na dno torbice, je zvonjenje potihnilo.

»Je to on?« se je vprašala, ko so prsti drseli po tipkovnici in vtipkavali številke.

»Halo?«

»Sax tukaj, si to ti, Marija?«

Malo je manjkalo, pa bi ji telefon zletel na tla.

»Seveda, jaz sem, si morda pričakoval kakšno drugo?«

Hotela je biti sproščena in nagajiva, pa ji ni uspelo.

»Kako lep glas imaš … topel, simpatičen, nežen … te lahko vsaj enkrat objamem na daljavo?« je slišala z druge strani.

Marija, podhranjena vsakršne pozornosti, nežnosti in ljubezni, je le kimala.

»Če imaš čas, pridem na kavo. Petnajst minut vožnje, pa sem pri tebi,« ji je govoril moški, o katerem ni vedela nič. Niti ga še ni videla. Do sedaj sta si le tipkala in enkrat slišala po telefonu.

Vseeno ni niti za drobec sekunde razmišljala.

»Pridi, ta čas bom pospravila po pisalni mizi.«

Kar je bila čista laž. Usedla se je na stol in srce ji je v pričakovanju bilo kot noro.

(se nadaljuje)