Trden in trpežen kot Žirovec

Prvi petek novembra so v Žireh odprli prenovljeno stalno čevljarsko razstavo. Ko prebiram priimke mojstrov čevljarjev, vajencev, družin s čevljarskimi delavnicami, obrtnikov, med njimi zasledim skoraj vse značilne žirovske priimke: Pečelin, Žakelj, Gantar, Kopač, Naglič ... Ja, čevljarstvo je bilo v 20. stoletju res izjemnega pomena za preživetje ljudi in razvoj kraja. V začetku 20. stoletja je bil v vsaki drugi hiši čevljar. In bo že držalo, da je žirovski čevelj ...

Nekdanja Stara šola nedvomno postaja osrednja kulturna ustanova v Žireh. Da so jo domačini vzeli za tako, najbrž dokazuje že velik obisk na nedavnem slovesnem odprtju prenovljene stalne čevljarske razstave, zagotovo pa ji pomen raste tudi z novimi vsebinami, ki v njej dobivajo svoje mesto. Po sedmih letih temeljite prenove šole, ki jo je financirala lastnica občina Žiri, zato so uspeli pridobiti tudi nekaj tako imenovanega evropskega denarja, so lani na naslovu Tabor 2 znova odprli žirovski muzej. Že pred tremi leti so člani Muzejskega društva v pritličju pripravili 2007 razstavo Pozdravljeni ljubitelji utrdb! (o dediščini rapalske meje), sicer pa je bila hiša ob koncu prenove prazna. Na prostorno podstrešje se je marca lani preselila Krajevna knjižnica Žiri, letos v začetku novembra pa je Muzejsko društvo Žiri svojo 40-letnico počastilo z odprtjem nove stalne čevljarske razstave v prvem nadstropju. Miha Naglič, predsednik Muzejskega društva s petnajstletnim stažem, ob tem ne skriva zadovoljstva ob dobro opravljenem delu: »Za to razstavo smo si prizadevali v društvenem odboru, oprli smo se na staro zbirko iz leta 1973 in na strokovno znanje naših čevljarskih veteranov Marijana Bogataja, Alfonza Zajca in Antona Mlakarja. Še posebej pa je treba izpostaviti delo, ki so ga opravili avtorica razstave mag. Tita Porenta, rojakinja Beta Poljanšek Koman kot njena oblikovalka in Rok Klemenčič, novi skrbnik muzejskih zbirk in avtor dokumentarnega filma Žirovski čevljar, ki je v svojem delu izkazal izjemno prizadevnost.«

V Muzejskem društvu so k sodelovanju povabili izkušeno muzejsko svetovalko mag. Tito Porenta iz Mestnega muzeja Radovljica, ki se je skoraj sedemnajst let posvečala zbiranju, proučevanju in posredovanju čevljarske dediščine, ne le v Tržiču, kjer je bila pred leti zaposlena v tamkajšnjem muzeju, ampak tudi povsod drugod po Sloveniji. »Muzejska stroka me je naučila univerzalnega spoštovanja kulturne dediščine in pravilnega rokovanja s premično dediščino. Spremljala sem, kje so bile narejene raziskave o razvoju čevljarstva v posameznih lokalnih okoljih. Zato sem se lažje odločila za sodelovanje pri prenovi žirovske čevljarske zbirke, ker sem vedela, da je dr. Marija Stanonik, doma z Dobračeve, že opravila pionirsko delo v raziskavi razvoja žirovskega čevljarstva, da Žirovci redno izdajajo publikacijo Žirovski občasnik, da so tu tudi objave v Loških razgledih, da je Alpina ob svojih jubilejih izdajala obsežne in dragocene zbornike, skratka, na voljo je bilo kar nekaj literature, ki je omogočila muzealizacijo žirovske čevljarske zgodbe. Nekaj dodatnih zamisli mi je dal tudi vodnik po Žirovskem, ki ga je pripravil Miha Naglič.« Avtorica je razstavo koncipirala na novo, jo kronološko uredila od prvih znanih sledov o čevljarjih v Poljanski dolini, preko skromnih, a odločnih začetkov žirovskih čevljarjev v 19. stoletju, do tako imenovane »zlate dobe« v obdobju tik pred 1. svetovno vojno in v 20. letih 20. stoletja, ko je bila tudi splošna zakonodaja v prvi Jugoslaviji bolj naklonjena domačim podjetjem in obrtnikom. Desetletje pred 2. svetovno vojno je bilo v znamenju združevanja manjših obrtnikov v zadruge. Del razstave je posvečen tudi dediščini čevljarskih vajencev, ki je združen s projekcijskim in pedagoškim kotičkom. Na hodniku pred vhodom v zbirko sta na ogled dva informativna panoja o razvoju čevljarske zbirke Muzejskega društva Žiri in kratek povzetek razstave.

Salonarji s čipko za pomlad

In prav na panojih pred vhodom v muzej že od daleč v oči padejo ženski salonarji, zaenkrat zgolj še na sliki na panoju. »Ženski salonarji z zlato vpleteno čipko na neki način predstavljajo sožitje čevljarstva in klekljane čipke na žirovskem. Obe dejavnosti sta bili od 2. polovice 19. stoletja pa vse do 2. svetovne vojne gonilo razvoja v Žireh. Dejavnosti sta za Žirovce pomenili preživetje, po njih pa smo bili tudi širše prepoznavni. Vedeti moramo, da je žirovska zemlja dokaj skopa in ravno čevljarstvo in klekljanje sta predstavljala glavni zaslužek, da so ljudje lahko obstali na Žirovskem, da se je kraj skozi dvajseto stoletje uspešno razvijal,« razmišlja skrbnik zbirke Rok Klemenčič, po stroki učitelj razrednega pouka, a velik poznavalec žirovske zgodovine, predvsem pa tudi materije, ki se nahaja za vrati čevljarske razstave. »Leta 1969 sta bila na pobudo Emila Strliča ustanovitelja podjetja Etiketa, v Alpini izdelana dva para salonarjev, temni s srebrno čipko in svetli z zlato čipko. Slednji je bil darovan zbirki Muzejskega društva in se je ohranil, medtem ko je temni par žal izginil. Čevlji tudi niso šli v proizvodnjo, saj je bila izdelava tehnološko precej zahtevna, pa še predragi bi bili.« Čevlji bodo razstavljeni v drugem delu zbirke, ki jo bodo konec aprila ob obletnici Alpine odprli v drugi sobi.

Vrata do razstave so »oblečena« v repliko nekdanjih vrat Matičkove hiše, v kateri je prebival čevljar Matija Zajec, in je original shranjen v depoju. Ko vstopimo v muzej, je pred nami zgodba o razvoju žirovskega čevljarstva in njegovega povezovanja s svetom. »Tako zgodba kot zbirka, ki le-to podpira, sta edinstveni. »Poznam večino muzejskih postavitev čevljarske dediščine v Sloveniji, nekaj čevljarskih muzejev sem si ogledala tudi drugje po Evropi. Pri nas po večini vse predstavljajo značilne čevljarske delovne prostore s čevljarskim orodjem, ki razen nekaterih izjem ni niti pravilno interpretirano ali pa precej pomanjkljivo, vendar me veseli, da v splošnih muzejih čevljarje vedno vključijo v lokalne zgodbe in s tem opozarjajo na velik pomen čevljarjev za vsakdanje življenje v preteklosti. Tako smo ravnali tudi v žirovskem primeru,« razlaga Tita Porenta.

Čevljarstvo že, a pri hiši tudi kakšna krava

In katere so značilnosti žirovskega čevljarstva? Na Žirovskem se je čevljarstvo razvilo iz podeželskega, samooskrbnega gospodarstva. Kasneje je predstavljalo najprej dopolnilno moško dejavnost kmetijstvu za izdelovanje trpežnih čevljev za rudarje in gozdarje na sezonskem delu, dokler se nekateri obrtniki zaradi dobrega slovesa in številnih naročil niso specializirali samo za izdelovanje obutve za različno uporabo. Žirovci so izdelovali trdno in trpežno obutev. Taki, nekoliko robustni že na prvi pogled, so tudi razstavljeni čevlji, nekateri stari tudi več kot sto let. Najprej so čevljarji hodili naokrog po kmetih, s seboj so imeli škatlo in potrebno orodje, dreto ter usnje in so kar pri njih popravljali čevlje, kmetje pa so pri njih tudi naročali nove. Zanimiva je upna knjiga čevljarja Ivana Kovača. Za kmeta Ivana Kavčiča je izdelal ali popravil čevlje: Angelci nove čizme naredil, Johanci čizme popravil, dva para malih čizmov izdelal … ob strani knjige pa je zapis, da je bila tega in tega dne krava Cika pri juncu. »Vsak čevljar je imel za vsak slučaj doma vsaj eno kravo, saj poslu s čevlji sprva še niso povsem zaupali, čeprav so na prelomu prejšnjega stoletja že postajali prepoznavni tudi izven doline. »Vremenski pogoji niso bili najbolj naklonjeni, bile so ostre in dolge zime, močvirnat teren po kotlini, razdalje do večjih krajev so bile velike, razlogov, da so izdelovali trpežno obutev, je bilo torej več kot dovolj,« razlaga vodič Rok. Dobro reklamo so za čevlje naredili tudi rudarji, ki so iz Žirov odhajali v madžarske in druge rudnike po takratni Avstro-Ogrski. Začela so prihajati naročila …

Ena od posebnosti razstave so po mnenju Porentove tudi dobro ohranjeni reklamni in prodajni letaki ter ceniki žirovskih čevljarjev in podjetij. Glede na to, da so čevlje precej prodajali tudi na Hrvaško, v Bosno in Srbijo, so temu primerno natisnili tudi cenike in reklamne letake ter kataloge v srbohrvaščini. Medtem ko so po Sloveniji hodili tudi po sejmih, pa so v oddaljenejše kraje pošiljali obutev kar po pošti.

»Zelo dragocena in obsežna je tudi zbirka žirovskega strokovnega učitelja Leandra Mlinarja, ki jo hrani Muzejsko društvo, dodaja Tita Porenta, na podlagi njegove delavnice pa so tudi rekonstruirali delavnico z mizama, tako imenovanim levoramnim šivalnim strojem, različnim orodjem in materialom za delo, lesenimi klinci oziroma cveki, s katerimi so delali tako imenovane zbite čevlje, pa dreto za šivane podplate. Lepila nekoč še ni bilo, kaj šele gumijastih podplatov,« razlaga Rok Klemenčič in dodaja, da so se čevlji, ki so bili spodaj okovani, imenovali šihtovci.

V nadaljevanju so v muzeju predstavljene tudi nekatere najpomembnejše čevljarske firme na Žirovskem, poudarek pa je tudi na prikazu pomena izobraževanja. Od tega, kako je vajenec prišel delat k čevljarju in na začetku pazil na njegove otroke, pometal po delavnici, do potrdil, ko se je po treh letih izučil in včasih bil poslan tudi v uk v tujino.

Razstava je tu, zdaj v boj za obiskovalce

Muzejsko postavitev zaokroža tako imenovani pedagoški kotiček, v katerem je replika čevljarske mizice, trinogi stoli, ki so prilagojeni človeškim zadnjicam. Na mizici so čevlji, tudi značilni žirovski gojzarji z okovanimi podplati. Izdelala sta jih mojstra Franc Kranjc in Anton Gorjup, ob njih pa še šivilja Danica Gorjup, ki so med drugim sodelovali tudi v štirih dokumentarnih filmih, ki zaokrožujejo muzejsko postavitev. Tudi filme so tako, kot so znali izdelati sami svoje in nekoliko drugačne čevlje, posneli tako rekoč z lastnimi močmi.

Razstavo je oblikovala domačinka, arhitektka Beta Poljanšek Koman. »Prvo načelo vsake razstave v Muzeju Žiri je dejstvo, da domuje v odlični zgradbi Freisinškega gospostva, tako da je muzejski prostor hkrati tudi predstavitev obnovljene arhitekturne dediščine. Zato je tudi ta razstava zasnovana v nekakšni vzporednosti, kot prostor v prostoru, kot podvojena zgodba o stavbi in zgodba o obutvi. Predstavitev »čevljarskega stanu« je nastala na osnovi obstoječe čevljarske zbirke, pri čemer je sodelovala širša skupina zbiralcev, restavratorjev, muzealcev, etnologov. Potem ko je avtorica razstave mag. Tita Porenta določila obseg in način predstavitve, smo razstavo postavili tako, da v sprejemnem delu na stopnišču obiskovalec dobi informacijo o sami zbirki in o razvoju skozi čas, v osrednjem delu pa o pokrajini, o »zlati dobi« ter na koncu, kot rečeno, še kotiček o vajeništvu. Razstava poteka vzporedno s tekstualno razlago, s fotografijami in z muzejskimi predmeti, ki so zgoščeni v nekakšnem virtualnem prostoru čevljarske delavnice (s predstavitvijo osrednjega motiva Leandrove delavnice).« Ker zbirka znotraj obstoječega objekta nima prostora za muzejski depo, so prostor pod podestom izkoristili za shranjevanje gradiva, ki ni uvrščeno na to razstavo.

Seveda razstavo omejujejo tudi prostorski in finančni limiti, a so se njeni snovalci znali prilagoditi obstoječemu stanju. »Stalna muzejska razstava je vedno en splošen okvir, v katerem zajameš bistvo neke tematike, ki naj bi zanimala najbolj splošno publiko. Ta osnovni model potem za bolj zainteresirane ali poznavalce na eni in za mlajše obiskovalce na drugi strani, dopolnjuješ s prilagojenimi vodenji po stalni razstavi, občasnimi razstavami, muzejskimi pedagoško-andragoškimi programi in publikacijami različnih obsegov in vsebin ter vizualizacijo in digitalizacijo vsebin na različnih portalih. Zaenkrat gre za društveno zbirko, ki bo težko razvijala vse te oblike muzejskega dela, če pa se bodo Žirovci odločili ustanoviti muzej, so seveda odprte vse možnosti. Že na odprtju sem povedala, da je lažji del narejen, težji – torej vzdrževanje življenja zbirke in boj za obiskovalce s stalnimi novimi programi z dodano vrednostjo, pa se v muzejih že primerja s podjetništvom: kolikor znaš, toliko veljaš!,« razmišlja avtorica razstave mag. Tita Porenta.

Podobno razmišlja Beta Poljanšek Koman. »Prostor, izbrano gradivo, finančni okvir in izhodišča stroke bistveno vplivajo na vsako postavitev razstave, zunaj teh omejitev si je pravzaprav niti ni mogoče zamisliti. Ustvarjalno delo je predvsem v bolj ali manj srečni uskladitvi velikokrat protislovnih omejitev, nato pa v koordinaciji izvedbenih rešitev in v naporu, da se nekako vzpostavi vtis enotnosti razstave, v kateri množica ohranjenih predmetov v današnjem času zastopa tako pomembno dejavnost, kot je oblikovanje in izdelava obutve v zgodovini našega kraja,« razmišlja in oddaja: »Zaposleni v Alpini so neposredni dediči in nadaljevalci dolgega razvoja, ki ga lahko razberemo iz razstavljenih predmetov, in lepo je, da so danes tudi v vlogi finančnega podpornika čevljarske zbirke. Z njihovo pomočjo smo se lahko odločali za boljše tehnične rešitve, vendar je celotna zasnova ostajala v skromnejših mejah, ki pa se bo z obilico dobre volje lahko postopno dopolnjevala, morda predvsem z dodatno opremo svetlobnih teles, ki lahko poudari detajle, zaokroži ambient in natančneje vodi zainteresiranega obiskovalca.«

Moje sogovornike sem v zaključku mogoče bolj za šalo kot zares vprašal, ali so še »na ti« z Alpininimi čevlji. Rok Klemenčič je bil obut v najnovejši model Alpinine obutve Binom, na nogah Mihe Nagliča sem prav tako zasledil športno obutev iz domače tovarne, da rada nosi Alpinine čevlje, pa je potrdila tudi Beta Poljanšek Koman: »Seveda, najbolj elegantni čevlji v moji omari so Alpinini, iz kolekcije, ki jo je oblikovala Alja Novak. »Meni so prav!«, kot je reklamni slogan.« Tita Porenta pa je rekla, da trenutno ne nosi Alpininih čevljev, ker so v Radovljici zaprli Alpinino trgovino. Prej je veliko kupovala obutev za svoja otroka, sama pa je rada nosila Alpinine sandale. »Imam pa posebne spomine na očetove legendarne planinske gojzarje Alpina, v katerih me je popeljal kot desetletno deklico prvič na Triglav. S tistimi čevlji je menda hodil v hribe skoraj trideset let. Ker je bil oče Tržičan, sem jih podarila Tržiškemu muzeju. Letos me je prijetno presenetila tudi zasnova Alpininega prodajnega kataloga, ki na sodoben način koketira s tradicijo in slovesom trpežnega žirovskega gojzarja.«