Koline ... skomine ...

Čas kolin. V spominu diši kot nekoč ... ko so se nam cedile sline enkrat - s srečo - nekajkrat na zimo. Zdaj tega občutka ni več.

Razmere so se spremenile. Čas, predpisi, gledanja na nekoč »največji posvetni praznik Slovencev«, če citiram priznanega etnologa dr. Janeza Bogataja, so opravili svoje. A zdi se mi, da kolin ni mogoče izkoreniniti, saj so trdno povezane s slovensko kuhinjo po vseh pokrajinah. Res pa je, da so izgubile svoj izvorni čar, ker gremo preprosto v samopostrežbo in na petek in svetek v jesensko-zimskem času po izbiri nakupimo koline.

Slovenci imamo radi svinjsko meso, izbirčni smo pri izbiri šunke ali pršuta, klobase, sveže, napol prekajene in prekajene so zaželene, med njimi pa je »kranjska« ena od kulinaričnih prepoznavnosti naše dežele ... To lahko razberemo tudi v eni izmed kolednic v zbirki Slovenske narodne pesmi, dr. Karla Štreklja, ki je prvikrat izšla v letih 1895-98. V 3. zvezku je pod številko 4736 zapisana kolednica iz Podzemlja v Belih Kranjcih.

Klobase radi jemo.

Ta male, ta male,

pa tudi velike.

Stante na klopico,

prneste klobasico.

Darujte, darujte,

saj tudi Jezus vas!

Sosedje so nam prav'li,

da ste prešička dav'li:

darujte, darujte,

saj tudi Jezus vas!

Tako so šegavo prosili koledniki od hiše do hiše. In če kje niso ničesar dobili, so si v pesmi hišo kar dobro privoščili. Podobno nagovarjanje najdemo tudi v drugih slovenskih pokrajinah, kar kaže, da je bila 'klobasica' že nekoč visoko v časteh. Čas kolednikov pred božičem, novim letom in tremi kralji je bil tudi čas kolin, klanja prašiča, ki mu ponekod pravijo tudi furež, ponekod pa koljereja.

Kadar kdo reče besedo koline, se meni zavrti spomin daleč v otroštvo. Bila sem mestni otrok, zato nikoli nisem bila na pravih kolinah, nikoli nisem videla priprav na ta dan, nisem videla, kako vlečejo pujs(k)a iz hleva, kako ga koljejo in razkosajo, lovijo kri, perejo čreva, kako morajo biti domači in pomagači usklajeni, da v pičlem dnevu pripravijo mesnine, da ne 'pride kaj v nič'. Hišna gospodinja je skrbela za krepko malico, ki so jo spremljala šilca žganega. Če se ob tem kdo zmrduje, naj enkrat poskusi: mastno + žganica ali mastno + radenska. Reakcija v želodcu vodi ni naklonjena.

Če so te nekoč povabili na koline, je pomenilo, da ti bodo odmerili tudi kakšno delo, če si odklonil, pa zamerili za vedno. Tisto, kar so dale koline (vsaka hiša, pri kateri so redili prašiča, je imela svoje skrivne recepte, pravo mero začimb in utrjene izkušnje), je bilo namenjeno praznični prehrani skozi vse leto, suhe mesnine so bile priljubljene ob večjih kmečkih opravilih in dobrodošel bil 'vsak cvenk', če so lahko kaj prodali.

Ponekod je prašiča zaklal hišni gospodar, ponekod so najeli mesarja. November in december sta bila najbolj primerna meseca, saj ni bilo ne hladilnikov ne hladilnih skrinj; navada je bila, da nekaj kosov mesa in klobas poroma med sosede, sorodnike in prijatelje; včasih je bil med 'prejemniki' tudi kdo, ki mu je bilo tako ali drugače treba izkazati hvaležnost.

Sama sem bila deležna že narejenih kolin, ki so jih bodisi oče ali sorodniki prinesli v hišo. Bil je praznik, ko smo rezali slanino za domačo mast in pridelali nekaj ocvirkov (za sijajne ajdove žgance moje mame). Iz pečice v štedilniku na drva pa je dišala pečenka. Ponavadi je bila v daru ena do dve krvavici in pečenici, malo godlje v kanglici za mleko, kakšen kos mesa, včasih pa tudi kaj za žolco. Popolnoma razmaščena, z okraski iz jajc, cvetačnih rožic, kolobarčkov korenja in kislih kumaric in seveda dobrega mesa, je bila pri nas zelo v časteh. To tradicijo sem obdržala in še danes jo rada naredim, čeprav to ni ravno 'hitra kuha', priprava je dolgotrajna in mora biti natančna.

Zanimalo me je seveda tudi, kaj vse je v krvavici. Dobila sem odgovor: deli glave, drobovina, kosci obrezanega mesa, ajdova kaša ali pa ješprenj. Kri so mi zamolčali; ko sem pozneje odkrila, zakaj so krvavice krvavice, so bile skupaj s kislo repo že med mojimi zimskimi ljubljenčki. Debelo pa sem gledala, ko sem nekje v šestdesetih letih prvikrat jedla mulce, primorske krvavice, ki jih sladkajo in vanje dodajo tudi pinjole in rozine. Pri jetrnicah zadrege o sestavinah ni bilo, za bele klobase pa sem dobila pojasnilo, da je v njih le bela drobovina in nič krvi. Ko sem kot študentka z užitkom prvič jedla bujto repo, sem v Slovenskih goricah slišala, da jem čurke. Primorske kožarice sem s svojimi odraščajočimi otroki odkrila v Renčah in se jih res ne branim.

Seveda se vsem jedem, kamor je 'stopil pujs', prilega zimska zelenjava, kislo zelje in repa, presno zelje in repa kosljanka, rdeče zelje z jabolki, korenje in kavra v enolončnicah, črna redkev v solati s fižolom ...

Koline, kakršne so bile nekdaj, so le še redkost. So pa tiste, ki jih imamo na voljo (prevečkrat, da bi bile še praznične), imenitna priložnost, da sedemo skupaj, da kakšno rečemo, da si nazdravimo že zato, ker si znamo prisluhniti, in spletemo zanimivo zgodbo v slogu: 'Bilo je nekoč ...'