Stresne razmere krive za duševne stiske

Besedilo: Danica Zavrl Žlebir
Kategorija: GG Plus / / 06:00

Dispanzer za mentalno zdravje v kranjskem zdravstvenem domu deluje štiri desetletja. O vsebini diagnostičnega in terapevtskega dela smo se pogovarjali z njegovim predstojnikom dr. Janezom Rojškom.

Kakšni vzgibi so pred desetletji pripomogli k nastanku dispanzerja?

»Skrb za duševno zdravje ljudi sega že v šestdeseta leta, ko se je ta problematika, povezana s poškodbami in obolenji centralnega živčnega sistema, začela z obravnavo odraslih v ambulantah s honorarnimi sodelavci. Te težave pa se na različne načine kažejo v vseh starostnih obdobjih in obravnava je terjala celosten pristop, za kakršnega dotedanja organizacija ambulant ni več zadoščala. Formalen okvir za organizacijo dispanzerja za mentalno zdravje je bil dan leta 1970 pod vodstvom nevropsihiatra dr. Milivoja Veličkoviča in klinične psihologinje Mire Šluga. Takrat smo lahko začeli delati bolj timsko in vključili strokovnjake, ki so vsak s svojega vidika pripomogli v diagnostičnem ali terapevtskem pogledu. Vključeni so bili psihiatri, nevrologi, pedopsihiatri, klinični psihologi, logopedi, defektologi … Take celostne obravnave je bil človek lahko deležen le v nekem centru, zato se je že zelo zgodaj pojavila tendenca, da se take centre odpira v večjih središčih z območij z okoli 200 tisoč ljudi in Kranj je tem merilom zadoščal. Del dispanzerske dejavnosti pa se je s ciljem približati to delo potrebam ljudi, razvil tudi v zdravstvenih domovih Škofja Loka in Jesenice. Težišče dela je bilo usmerjeno na delo z otroki, kjer je bilo naše izhodišče čim zgodnejše odkrivanje motenj pri rizični skupini otrok, denimo pri cerebralno motorično prizadetih otrocih, kar je zahtevalo kompleksno zdravstveno obravnavo z namenom preprečevanja nadaljnjega negativnega razvoja in pomoči staršem pri delu s temi otroki.«

V kolikšni meri pritiski in stresi današnjega časa vplivajo na pojavnost bolezni, s katerimi se ukvarjate v dispanzerju?

»Stresne razmere v delovnem okolju, kjer delavci niso zaščiteni in so socialno ekonomsko ogroženi, res sprožajo več reaktivnih motenj. V delovnem okolju je več zahtev po storilnosti, mnogo ljudi, zlasti starejših, pa je vse težje kos tudi tehnološki zahtevnosti dela, kar ljudi spravlja v stisko. Na delovnem mestu je tudi več mobbinga, netolerantnosti do ljudi na delovnih mestih, podvrženih samovolji in samopašnosti predpostavljenih. To močno vpliva na storilnost ljudi, kaže se povečanje psihosomatskih težav, večji problem je alkoholizem. Ob tem naj omenim tudi patološke črte ljudi na vodilnih mestih, ki pa so v socialnem prostoru zaščitene in se jih pogosto ne prepoznava kot oblike duševnih motenj. Tu gre za narcistične duševne motnje, ki so zaradi svojega posega v socialni prostor mimo socialnega sožitja bolj kot za nosilca neprijetne za njegovo okolico.«

Kaj pa v teh razmerah opažate pri otrocih?

»Popolna usmerjenost v storilnost dostikrat odvzema igrivost, kreativnost in uživanje v osvajanju novega znanja pri otrocih. Če se otroke sili v nekaj, čemur niso kos, se odzovejo s telesnimi in duševnimi težavami. Po drugi strani pa se otrokom preveč popušča in se jim pušča lažen občutek, da vse zmorejo. Ko vstopijo v življenje, ki od njih zahteva neke rezultate, oni pa jih zaradi pomanjkljivega znanja in delovnih navad ne zmorejo, spet prihaja do zlomov, motenj, stresnih situacij. Na te se otrok odzove s slabimi ocenami, vedenjskimi motnjami, psihosomatskimi težavami, alkoholizmom, narkomanijo. Vse to je odraz neugodnih družbenih razmer, v katerih otroci ne dobijo zdrave osnove, znanja, veščin in samozavesti, potrebnih, da bi se znali postaviti na lastne noge.«

Kako se problematika, ki jo danes obravnavate v dispanzerju, razlikuje od nekdanje?

»Po eni strani se je odnos do težav v duševnem zdravju spremenil na bolje: ljudje so jih pripravljeni prepoznati in zase kaj narediti. Po drugi pa je to področje še vedno precej tabuizirano in stigmatizirano. To denimo opažamo pri odnosu in zdravljenju alkoholizma. Porušil se je namreč sistem zdravljenja s širšo socialno mrežo, ki je bil v preteklosti že vzpostavljen, kar je škoda, iniciativa pa je v večji meri prepuščena civilni družbi. Sicer pa se je v današnjem času povečalo število psihosomatskih obolenj, več je motenj hranjenja, več poškodb po prometnih nesrečah, možganskih obolenjih in kapeh, težav v organiziranju družinskega življenja in odnosih itd. V zadnjem času se je povečala potreba po obravnavi ljudi po poškodbah in obolenjih centralnega živčnega sistema zlasti v populaciji na vrhuncu ustvarjanja in pridobitne moči (od 40 do 55 let), o čemer smo skozi sledenje desetletni epidemiologiji zapisali tudi v našem zborniku ob 40-letnici. Aktualna je problematika starostnikov, kjer je pomembno zgodnje odkrivanje razvoja demence, s čimer se omogoča vsaj upočasnitev procesa propada centralnega živčnega sistema. Na to je potrebno pripraviti družino in posameznika, hkrati pa je tudi apel na državo, da bi v okviru zavodov ustrezno poskrbela za te ljudi.«