Album Cirila Kosmača

Ste vedeli, da je bil Mario Vargas Llosa, letošnji Nobelov nagrajenec za književnost, že leta 1977 v Sloveniji in to na Gorenjskem?

»Še nepozabnejši je bil naslednji dan, 12. maj. Kot šolarčki z dolgočasnih in dolgoveznih predavanj so na moje povabilo in pobudo pobegnili k meni na Poljšico: Mario Vargas Llosa, znameniti perujski književnik, čigar roman La ciudad y los perros sem z naslovom Mesto in ščeneta pred časom prevedel v slovenščino, pisatelj, ki je bil tedaj predsednik mednarodnega PEN, simpatičen štiridesetletnik, ki je dobro govoril tudi francoščino, saj je precej let živel v Parizu, in razumel tudi italijanščino … V prijazni senci pod češnjo smo nato marsikatero razdrli, poslušali Vargasa Lloso, ki je za južnjaka proti pričakovanju bolj malo zgovoren, načeli furlansko vprašanje, a večji del tega skoraj štiriurnega srečanja smo vsi z največjo zavzetostjo poslušali Cirila, ki je tisti dan obujal spomine predvsem na svoje šolanje v Tolminu; šola je bila kajpak italijanska. Poleg daru pripovedovanja mu ni manjkalo niti igralskega daru. Še zdaj ga vidim in slišim, kako v neoporečni italijanščini pripoveduje svoje storije, kako z italijanskim učiteljem za katedrom dviguje prst in očitajoče graja sina postajenačelnika, po rodu iz Siene, otroka, ki je bil po vsej podobi precej trdobučen in, kar se je profesorju zdelo še bolj nezaslišano, tudi zelo slab v italijanščini, in najbrž ne čisto brez grenkobe postavlja za zgled Cirila, tega barbara in dovčerajšnjega pastirja in kmetavza, ki doma beblja čuden, ljudem in bogu nerazumljiv jezik, tu v šoli pa zdaj, ko ima to srečo, da živi v visoko kulturni državi z dvatisočletno tradicijo, piše najboljše in najlepše proste spise v italijanščini, jeziku kulturnih in omikanih ljudi, kar tisti, od koder je prišel, niso …«

Gostitelj poznejšega nobelovca in avtor gornjih besed je bil Niko Košir, Varga Lloso mu je skupaj z italijanskim pisateljem Lucianom Morandinijem in njegovo ženo pripeljal Ciril Kosmač – na Poljšico z Bleda, kjer je bil ravno v tistih dneh mednarodni kongres PEN. Koširjevi spomini na prijatelja Cirila so bili uvrščeni v eno najbolj privlačnih knjig, ki so izšle v zadnjih tednih. Mladinska knjiga je v zbirki spominskih albumov na naše književnike – doslej so izšli Kosovelov, Gregorčičev, Trubarjev in album Alme Karlin – zdaj izdala še monografijo Ciril Kosmač – Tisti pomladni dan je bil lep, zbirko dokumentov, pisem, črtic in pričevanj, predvsem pa številnih fotografij, uredila jo je Nela Malečkar. Urednica je opravila veliko delo, klobuk dol! V prvem delu pod naslovom Dokumenti (str. 8-59) so zbrani prav ti, paša za oči. V drugem delu so Pisma Venu Pilonu (60-75). V tretjem (Iz moje doline, 76-177) je izbor odlomkov iz Kosmačevih del in literarno zgodovinski komentar Helge Glušič. Sledijo Pričevanja (178-269), najprej ponatis že objavljenih, nato pa tistih, ki so bila napisana posebej za to knjigo. Ta je solidna tudi zato, ker ima na koncu Izbrano bibliografijo Cirila Kosmača (270-283), sestavil jo je Matjaž Hočevar.

Od novih pričevanj o pisatelju mi je bilo v poseben užitek prebrati, kar sta napisala njegov rojak Saša Vuga in publicistka Alenka Puhar. Slednja piše ('Vohun', ki so da spravili na rob hladnega) o njegovih zapletih z Udbo, iz katerih naj bi ga rešil sam Tito po posredovanju Josipa Vidmarja (o tem sem, povzemajoč pričevanja Nika Koširja, obsežno pisal v naših Snovanjih, 7. 9. 2010). Prepričljiv je njen namig, da ima ta povojna epizoda korenine v medvojni, ko je Kosmač v boju za preživetje služil najprej begunski vladi v Londonu, hkrati pa pisal Kardelju, naj mu omogoči vrnitev v domovino, kar se je tudi zgodilo … Sklenimo z odlomkom iz pisma, ki ge je pisal Pilonu z Bleda v Pariz, 1. 12. 1949. »Sporočiti ti moram, da spet garam – in sicer kakor črna živina. Saj veš, da sem pripravljal roman. No, zdaj sem se odločil, da ga moram napisati do konca. Odšel sem iz Ljubljane v samoto, v puščavo. Že od začetka novembra živim na Bledu – v naši vili (književnikov) – kjer me krasno hranijo, in sploh skrbijo zame, kakor za pujska, ki ga nameravajo zaklati. – V delo sem se zagrizel, da vse škriplje. Vsako noč sedim za mizo do treh zjutraj: saj poznaš moj način dela: kadar lenuharim, lenuharim, da smrdi, a kadar delam, delam, da piha vihar. Tako je tudi zdaj. – Kakor lahko sklepam, bo moj roman dober. Vsaj občutek imam, da sem zadel ton in da igram ves čas na isti višini. – Kar pa se dolžine tiče, ni da bi govoril. Vse kaže, da ga bo 700 strani. Najmanj 700 strani! To bo špeh, kaj! Ko boš bral, dragi Pilon, se boš krepko narežal, pa tudi solza se boš moral otepati. Tak tako je torej z mano po tej plati.« Prvo delo, ki je izšlo po tem pismu, je bil roman Pomladni dan, ki sicer nima 700 strani, a je prelep. »Tisti pomladni dan je bil lep, svetel in zveneč, kakor iz čistega srebra ulit …«