Analiza

Besedilo: Miroslav Braco Cvjetičanin
Kategorija: Nasveti / / 06:00

Kolesarji Gorenjskega glasa smo ostali brez sredinih vadb predvsem zato, ker so nam premaknili kazalce na urah. Znašli smo se in smo sredo premaknili na soboto ob 13. uri, tako da se še vedno dobivamo in lovimo poslednje kolesarske vdihe in izdihe.

Naše zadnje sredino srečanje je minilo v vzdušju, ki si ga pred tremi leti, ko se je vse skupaj začelo, nisem mogel predstavljati. Postali smo prijatelji. Mislim, da sem prek tega društva dobil vsaj dvajset novih prijateljstev. Takih pravih. Tako se počutim in mislim, da se ne motim, če rečem, da so tudi drugi prek Glasa spoznali več enako mislečih, in si zdaj lahko rečejo, da so prijatelji. Nekateri pravijo, da dobra klima naredi svoje, da enaki interesi pripomorejo k dobrem vzdušju, da enakega perja ptiči hitro najdejo pravo gnezdo in … Še so vzroki, prav gotovo in sodeč po debatah, ki sem jih bil deležen, bo prihodnje leto še veliko lepše in bolje. Lahko tudi, da se motim, in to bo pokazal čas, pravzaprav že prihodnja pomlad, ko bodo kolesa in mi z njimi zopet na cestah.

Če naredim kratko inventuro oziroma analizo celotne sezone, se najprej spomnim, da se na naših vadbah ni zgodila nobena resna poškodba. Bilo je nekaj padcev, odrgnin na telescih in nekaj prask na kolesih. Nihče ni končal v bolnišnici več, kot je treba za prvo pomoč. To je dobro. To je najboljše, kar si lahko zaželimo, če pomislimo, da se nas je v povprečju ob sredah dobivalo trideset kolesark in kolesarjev. Nekajkrat nas je bilo med štirideset in petinštirideset in dvakrat celo petdeset. Takrat me je najbolj »zvijalo«. Spraviti toliko ljudi v promet, ki je, kot vemo, danes nenormalno nestrpen, je dejanje, ki ponuja vprašanje, ali je to sploh pametno. Je pametno, čeprav v tistem trenutku, ko na zbirnem mestu vidiš tako število čelad in koles ter njihovih lastnikov, najprej pomisliš na najhujši možen scenarij, ki vključuje padce, okvare koles, kazni policistov, nervozo avtomobilistov … Si predstavljate, da smo imeli le tri defekte skozi celo leto? Ne bom se hvalil s srečo in že trkam na les. Ampak res je tako, in to se gre verjetno zahvaliti tistemu, kateremu moramo dati za vsaj eno mašo.

Po tretji sezoni se lahko marsikaj napiše. Če vse zberem, odštejem in prištejem, pridem do zaključka, da moram biti zadovoljen s trenutnim stanjem. Najprej moram napisati, da smo se združili ljubitelji kolesarstva in kolesarjenja in da smo se združili in začeli družiti predvsem zato, ker ni nič vsiljenega in nihče nikomur ne »teži« niti ne »soli pameti«, če me razumete. Današnji delovni človek je že tako ali tako obremenjen ali preobremenjen s svojim življenjem. Tisti, ki še imamo službe, se trudimo, da jih obdržimo, da delamo, in to na nas pušča sledi in nam zato za naš prosti čas ali hobije ostaja vsako leto manj časa. Pomislite potem, da vam nekdo pamet soli tudi v tistih dveh ali treh urah na teden, ki ste jih rezervirali »zase«? Kdo bi to prenašal? Nihče, ki da kaj nase in na svoje počutje. Zato se obnašamo tako, da lahko rečemo: mi smo tukaj in pridruži se nam, če si želiš dobre družbe. Nič ne zahtevamo od tebe.

No, ni ravno tako, ker pobiramo članarino, zato si v bodoče želim društva, ki bo brez vseh obveznosti. Vem, da to komercialno ni obstojno, ampak bolje to kot pa da bi kdo pomislil, da se nekdo hoče okoristiti na račun tistih, ki bi radi samo uživali.

Zima bo hitro okoli in potem se zopet srečamo. V prihodnjih številkah Glasa boste lahko prebrali, kaj vse lahko počnete pozimi, da ne boste izgubili stika z vadbo. Zima je lahko najlepši letni čas. Res je, pretiravam, za kolesarje je zima sovražnica, ampak saj nismo samo kolesarji ampak »gibalci«, ki imamo radi vsakršno obliko rekreacije, športne rekreacije. No, ne samo športne …