Strasten konzument kulture

Kulturni dom Franca Bernika v Domžalah sodi med manjše kulturne domove slovenskih mest, a le po številu sedežev in ekipi, ki skrbi za obsežen in raznovrsten program. Za skoraj 350 dogodkov na leto skrbi tudi Jure Matičič, strasten konzument kulture, kakor se sam opiše, v časovno naporni, a zadovoljstva polni službi, ki bi si je želel vsak ljubitelj kulture.

Jure Matičič, v Ljubljani stanujoči Kamničan, se je majhni, a predani ekipi Kulturnega doma Franca Bernika v Domžalah, ki jo vodi direktor Milan Marinič, pridružil pred osmimi leti. Sociolog in filozof po izobrazbi gledališču in glasbi sledi, odkar pomni. V študentskih letih se je posvečal tudi režiji in radiu, danes pa ga navdušuje elektronska glasba. Vsaj kolikor mu ob službi in družini ostane prostega časa. Mesto vodje programa v domžalskem kulturnem domu od njega namreč zahteva veliko popoldnevov, večerov, vikendov in energije. »Z direktorjem si delo deliva – sam sem zadolžen predvsem za otroški in filmski program, jazz koncerte in dele glasbeno-scenskega abonmaja ter del naše gledališke ponudbe. Če nisem v kulturnem domu, sem na kateri od kulturnih prireditev, saj si želimo vse, kar ponudimo v programu, ogledati v živo. Služba je naporna in časovno zelo intenzivna, a hkrati zelo nagrajuje. Zadovoljstvo ob predstavi, ki navduši tudi gledalce, je nekaj, česar ne bi želel zamenjati. Poleg tega pri nas vsi delamo vse in tudi to ima poseben čar,« pravi Jure Matičič. O novi sezoni, vrhuncih letošnjega abonmaja, kulturni sceni na obrobju prestolnice in predanem delu v kulturi sva se pogovarjala nekaj dni po začetku nove, trinajste sezone.

Kulturni dom Franca Bernika je pred dnevi začel svojo trinajsto sezono. Je trinajstica za vas srečna številka?

»Izkazalo se je, da je res tako, saj smo vpisali več abonentov kot lani – okoli osemsto v vseh abonmajih. Najmanj abonentov je za zdaj na filmskem abonmaju, kar je nekako razumljivo, pri gledališkem so dvorane že skoraj polne na vseh štirih ponovitvah, tako da je že kar težko dobiti dobro vstopnico za izven, dogodki glasbeno-scenskega abonmaja so prav tako zelo dobro obiskani, ponoven porast pa spet beležimo pri klasični glasbi. Vsekakor smo lahko zelo zadovoljni, tudi zato, ker imamo poleg tega tudi 1300 otroških abonentov, večinoma iz domžalskih šol in vrtcev.«

Zadnjih nekaj let pripravite več kot dvesto različnih dogodkov na sezono. Lani pa ste začeli tudi s filmskim abonmajem, ki se je, kot kaže, zelo dobro prijel.

»V letošnji sezoni bo vseh dogodkov, tako v kulturnem domu kot v naši galeriji, že okoli 350. Lani smo s kino dejavnostjo začeli zelo na 'mehko' z dvema projekcijama na mesec, letos pa smo se tehnično bolje opremili, zato bo program obširnejši, z vsaj 150 filmskimi projekcijami v sezoni.«

Zdi se, da ste popolnoma zapolnili vrzel, ki je pred leti nastala po zaprtju domžalskega kina?

»Nekateri Domžalčani si sicer želijo ponovno obuditi staro kino dvorano v SPB-ju, a sam sem mnenja, da je v naši dvorani občutek veliko boljši in da Domžale ne potrebujejo velike hipermoderne kino dvorane, pač pa domačno dvorano z dobrim programom. Prav tako bi bil to ogromen, tehnično zahteven in posledično drag projekt. Nenazadnje pa je bil prvi kino v Domžalah takoj po 2. svetovni vojni prav v stavbi današnjega kulturnega doma.«

Uvrščajo vas med manjše kulturne domove, a glede na obseg in pestrost programa gotovo ni tako.

»Res je, o nas pogosto govorijo kot o fenomenu majhnega kulturnega doma, a to se večinoma nanaša na dvorano, v kateri je le 192 sedežev. Pa še ta ni vedno majhna, saj so za kakšne lutkovne predstave in glasbene koncerte zaradi pristnejšega stika s publiko veliko boljše manjše, bolj intimne dvorane. Več sedežev bi si želeli le zato, da bi bilo potrebnih manj ponovitev istih predstav. Glede vsebin pa gotovo nismo majhni. Programsko smo vsaj v zadnjih letih izredno zrasli, saj vsako leto dodamo kaj novega. Letos smo tako glede dogodkov že skoraj na robu kapacitet. Trendi v kulturi se gibljejo v smeri majhnega, a kakovostnega. In zakaj bi širili, če so stvari takšne, kot so, dobre in funkcionirajo.«

Kaj vse zajema vaša ponudba? Imate tudi kaj lastne produkcije?

»V kulturnem domu imamo tudi letos gledališki, koncertni, glasbeno-scenski, filmski in otroški abonma, v Galeriji Domžale pa pestro razstavno dejavnost in med publiko že lepo sprejeti cikel koncertov Jazz v galeriji, ki je eden redkih tovrstnih v Sloveniji. Med lastno produkcijo imamo številne likovne delavnice, ki jih na različne teme pripravljamo ob razstavah v galeriji.«

Kateri so po vašem mnenju vrhunci letošnjega abonmaja?

»Vrhuncev je več. Če začnemo z jazzom, je zame vrhunec gotovo Samo Šalomon trio z Michelom Goradrom, ki k nam prihajajo aprila in za katere sem izredno vesel, da nam jih je uspelo dobiti. Godard je namreč eden od najboljših svetovnih mojstrov na tubi. Pri filmskem abonmaju so vsi filmi odlični, mogoče bi izpostavil le Beli trak, ki ga bomo vrteli eni redkih pri nas. Eden od vrhuncev v glasbeno scenskem abonmaju so tudi bluzerji iz Chicaga - Mississippi Heat, zelo razvpita zasedba, za katero sem izredno vesel, da pridejo k nam. V gledališkem abonmaju ne bi mogel izluščiti enega vrhunca; vse predstave si prej ogledamo in preverimo, da so zares dobre. Oba z direktorjem sva taka – če nisva dežurna na naših prireditvah, se pa trudiva, da si tiste dneve ogledava čim več predstav, filmov in koncertov po drugih kulturnih ustanovah. Lahko bi rekli, da sva strastna konzumenta kulture. Preprosto stremimo h kakovosti in naši abonenti se lahko zanesejo na našo izbiro, čeprav izvajalcev ne poznajo. Omejili smo se le toliko, da v pretirano popularne in v pretirano zahtevne vode ne želimo iti.«

Vsako leto vključite kakšno provokativno gledališko uprizoritev …

»Letos je v gledališkem abonmaju to predstava kranjskega gledališča Lep dan za smrt, pa tudi filmi so nekoliko bolj zahtevni. Morda je prav Beli trak indikator tega, saj so filmi v abonmaju letos bolj sociološki, z mogoče malce bolj intenzivnimi tematikami.«

Je bližina Ljubljane za vas prednost ali slabost?

»Na nek način oboje. Pri jazzu na primer moramo paziti, da se koncerti ne ponavljajo, saj je ta scena bolj majhna. Naša prednost pa je, da smo toliko na obrobju, da imamo na primer parkirišče, prijetnejše vzdušje, a vseeno zelo dobro ponudbo. Pa ne le Ljubljančani, tudi Gorenjci nas vse večkrat obiščejo.«