Ko od sebe zahtevaš več

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / sreda, 3. november 2010 / 06:00

Simona Vodopivec Franko in Romana Krajnčan, ki imata za seboj bogati, a med seboj dokaj različni pevski karieri, ta čas skupaj s soigralcema Danijelom Malalanom in Marjanom Buničem nastopata v slovenski različici broadwayske uspešnice, muzikala Ljubim te - spremeni se. Občinstvo na nedavni premieri je bilo navdušeno, Simona in Romana pa še enkrat znova dokazujeta, da so ženske v najboljših letih zares od vraga.

Kaj naj po ogledu muzikala, v katerem tako suvereno pojeta, igrata in plešeta, rečem drugega, kot »dve vražji punci« …

Romana: »Sva, a ne? Saj sva tudi generacija. Bili sva v paralelkah na gimnaziji in sva kot pevki skupaj začeli nastopati na takratnih belih koncertih in pop delavnicah.«

Simona: »Spominjam se, kako so se jezili učitelji, meni so vseskozi govorili, Vodopivec, to, kar vi pojete, to ni zabavna glasba.«

Romana: »Obe sva imeli radi glasbo, vsaka od naju je prepevala v pop skupini, radi sva nastopali, celo po horoskopu sva obe škorpijonki …«

Obema je bil všeč isti fant …

Simona: »Na srečo ne. Če bi nama bili isti tipi všeč, danes zagotovo ne bi bili tako dobri družinski prijatelji … Če sva vražji, bo najbrž treba vprašati kar najina moža. Mislim, da je bilo darilce po premierni predstavi, ko sva v poklon dobili predpasnika, zelo sporočilno.«

Romana: »Seveda pa sta najina Lojze in Jure zelo ponosna na naju, da sva na odru še tako mladostni in kreativni …«

Simona: »… in da se nama še vedno ljubi, kot mi je po premieri reklo kar nekaj ljudi.«

Za seboj imata bogati pevski karieri in sta vajeni odrskega nastopanja, pa vendar, kaj je v muzikalu tistega, kar tako privlači?

Simona: »Z leti postajam vedno bolj zahtevna in kritična do vsega tega, kar sama počnem. V mladih letih smo bili veseli, da smo imeli band, da smo nastopali in nas ni motilo, če zaradi tega ali onega razloga ni vedno izpadlo najboljše. Zadnja leta me zadovoljuje le še kvaliteta. Preprosto ne grem več v projekt, za katerega nisem prepričana, da ne bo narejen tako, kot je treba. Muzikal že od nekdaj obožujem in imam nekaj izkušenj z njim. Prve zametke gre iskati že v sodelovanju v Tofovem Moped showu, kjer pa zaradi potrebe po aktualnosti žal nikoli ni bilo dovolj časa, da bi zares dobro naštudirali predstavo.«

Romana: »Sama sem si vedno želela nastopiti v slovenskem muzikalu, v katerem bo tudi petje zares na nivoju, kar pa do sedaj ni bila ravno praksa. Prvi razlog pa je bil zagotovo ta, da sva s Simono želeli narediti nekaj skupaj tudi zato, ker se dobro razumeva, ker sva radi skupaj, ker naju zanimajo podobne stvari … Konec koncev tudi to da kvaliteto nekemu izdelku. Mislim pa, da naju je znova povezal prav sin Žigan, ki je nastopal v uspešnem muzikalu Moje pesmi, moje sanje, za katerega sta v največji meri »kriva« prav Simona in Jure.«

Simona: »V bistvu je ideja o skupni zadevi stara že kaki dve leti …«

Je k odločitvi za muzikal Ljubim te – spremeni se prispevala tudi tematika, namreč odnosi med spoloma, o katerih mi v srednjih letih tako ali tako vemo skoraj vse? Sodelovali ste z režiserjem in igralcem Gašperjem Tičem …

Simona: »Naša prva produkcija Moje pesmi, moje sanje je družinski muzikal za široke množice. Vanj je vključenih sedemdeset ljudi, kar zahteva precej organizacijskega dela, problem pa je tudi, da je prevelik za povprečne slovenske odre. Z njim žal ne moremo v »vsako slovensko vas«, kot se reče. Zato sem želela muzikal, s katerim lahko gostujemo tudi na manjših odrih. Tako sva z Jurijem pri lastnikih avtorskih pravic za Moje pesmi, moje sanje naročila, če imajo kaj primernega za naše razmere. Ponudili so tri in na koncu sva se odločila za muzikal Ljubim te – spremeni se, kot ga je za nas prevedel Milan Dekleva, kot vidim sedaj, pa smo se dogovorili tudi s pravim režiserjem.«

Romana: »Ja, Gašper Tič je bil tisti, ki je veliko dal v predstavo, tukaj in zdaj, kot bi rekli.«

Simona: »Gašper je v igro dodajal tiste »ocvirke«, ki jo delajo še bolj humorno. On se je z nami, ki razen Danijela nismo šolani igralci, ukvarjal tudi z igro, česar režiserji običajno ne počno.«

Kaj se vama zdi, poleg dobrega petja, najbolj odlikuje predstavo?

Simona: »Mislim, da je uspel muzikal kot celota. Mislim, da je naš največji uspeh poleg petja prav igra. Gašper je veliko delal z nami, in ob Danijelu, ki je že v osnovi igralec, mislim, da je tudi nam, ki nimamo igralske akademije, uspelo zgledno odigrati predstavo.«

Še kako se strinjam …

Simona: »Sama sem doslej že delala v tej smeri, a se nihče ni posebej ukvarjal z mano, vse je bilo bolj prepuščeno talentu in občutku za igro, zdaj se je zame, Romano in Marjana prvič nekdo res poglobil v to.«

Romana: »In spet se je izkazalo, da smo zelo iskreno ustvarjali ta muzikal.«

Zdi se mi, da bo muzikal prava uspešnica in se bo veliko igral. Kaj pa drugi vajini projekti, Romana, vi pripravljate tretjo ploščo šansona, vi, Simona, pa ste pravkar izdali ploščo, slišim pa, da v vaši zasebni glasbeni šoli niste več toliko aktivni …

Simona: »Šolo sem ustanovila pred petimi leti, in moram reči, da sem v tem času večino svoje energije in truda vložila prav vanjo. Zato sem se odločila, da jo v večji meri predam v roke drugim glasbenikom, sama bom delala manj oziroma se bom posvetila drugim projektom. Imam pa tudi dva majhna otroka in njunih otroških let kot mama ne bi želela zamuditi.«

Romana: »Trenutno bom seveda dala prednost muzikalu, saj smo res kar veliko energije in časa vložili v to. Tako moj nov glasbeni projekt, tretja plošča šansona, trenutno nekoliko čaka, kar pa ne pomeni, da zdaj, novembra, ne bom spet nastopila na festivalu šansona v Ljubljani.«

Simona: »Moja velika želja je, da bi Tof spisal in skupaj spravil en res dober kabaret, ki bi bil obdelan na ta način kot naš muzikal, profesionalno z režiserjem. Sicer mi že nekaj časa obljublja, a pravi, da nikoli nima časa. No, v decembru pa bomo spet odigrali tudi nekaj predstav Moje pesmi, moje sanje.«