Komentar: Zmagovalci in poraženci

Lokalne volitve so za nami, zmagovalci znani, poraženci tudi.

Strasti iz predvolilnega obdobja se umirijo, izvoljeni v novi mandat startajo s polno paro in med njimi se začenjajo dogovori o prihodnjih koalicijah. Ko je vsega volilnega vzdušja s tekmovalnim nabojem in preštevanjem glasov v evrovizijskem duhu konec, so pomembni samo zmagovalci. Kaj pa poraženci?

Volilnih poražencev ne moremo stlačiti v en sam koš. Med njimi so najprej tisti, ki so bili že dolgo na sceni in jih je oblast nemara še mikala, vendar so že pred volitvami ocenili, da je bilo dovolj in se (čeprav neradi) odrekli kandidaturi. Ali pa je ta odločitev pravzaprav neke vrste zmaga nad samim seboj? Drugi so se spustili v volilno tekmo in v njej bodisi v prvem bodisi v drugem krogu izgubili brez večje škode za svojo eksistenco. Pospravijo pač volilna gradiva, se sprijaznijo z izgubo v volitve vloženega denarja in energije ter se vrnejo k svojemu prejšnjemu poslu. Koliko škode ob tem utrpi njihov ego, pa je seveda druga zgodba. Morda se kdaj prihodnjič vrnejo in poskusijo, kar smo že kdaj doživeli. Tako je na prejšnjih lokalnih volitvah s ponovno kandidaturo po štiriletnem odmoru uspelo preddvorskemu županu Miranu Zadnikarju. Zaposlen v domačem podjetju, je čakal na svojo priložnost. In tako je letos v Kranju uspelo Mohorju Bogataju, ki mu je pred štirimi leti spodletelo v drugem krogu, menda zato, ker je sklepal napačna zavezništva. Tokrat mu je uspelo, ni pa uspelo javnosti izvedeti, kako je prebil minula štiri leta. Še enemu takemu »povratniku« na Gorenjskem pa se ni uspelo vrniti, namreč Antonu Kokalju, ki se je po štirih letih premora znova skušal zavihteti na županski stolček v Vodicah. Njega bi lahko šteli za poraženca, ki je izgubil na celi črti, zlasti še, ker mu je prvi krog dal upanje, da se mu nemara posreči veliki »come back«. In v to tretjo kategorijo bi lahko uvrstili še koga. Morda Ivana Štularja, ki ga je v Naklem porazil nasprotnik, ki je to brez uspeha poskušal že pred štirimi leti. Štular je pred kandidaturo dolgo okleval, kazalo je celo, da v svojem podžupanu vidi svojega naslednika, navsezadnje pa si je premislil in skušal zavzeti še peti mandat. Podobno je bilo v Žireh, kjer so ljudje vse mandate doslej volili Bojana Starmana, čeprav je imel poleg občine vedno na plečih še eno zahtevno službo. Tudi on je s kandidaturo čakal do zadnjega, volivci pa so ga izločili že v prvem krogu. Petega mandata si je želel tudi škofjeloški Igor Draksler in moral v drugem krogu priznati poraz. Pravi, da so ljudje izbrali spremembo in ne opravljenega dela, za katerega so mnogi menili, da je bilo ravno v zadnjem mandatu najbolj uspešno. Iz volilnega izida je razbral, da mora zapustiti lokalno politiko, se sedaj kot vsak drug državljan prijaviti na zavod za zaposlovanje in v prihodnje iskati delo v svojem poklicu.