Kaj pa, če se kriza sploh ne bo končala?!

"V krizi je bila stavka v javnem sektorju neprimerna. Podaljšanje delovne dobe bi bilo še najmanjše zlo. Nobene škode ne bi bilo, če obdavčitve nepremičnin ne bi uvedli," meni ugledni ekonomist dr. Jože Mencinger.

Dr. Mencinger, ljudje veliko dajejo na vaše mnenje. Kaj bi jim odgovorili, če bi vas vprašali, ali je najhujša gospodarska kriza že mimo, koliko časa bo še trajala …?

»Da ne vem in da smo ekonomisti precej podobni Krištofu Kolumbu: ko je šel na pot, ni vedel, kam gre, ko je bil tam, pa ni vedel, kje je. Sicer pa so napovedovalci v svetu veliko previdnejši, kot so bili nekdaj, saj je kriza zrušila številne mite, o katerih se pred krizo še dvomiti ni spodobilo. Napovedi se tudi neprestano spreminjajo, en dan so vsi optimisti, naslednji dan pesimisti. Nekaj je vseeno gotovo: na rast, kakršna je bila pred krizo, lahko kar pozabimo; sicer pa je bila predvsem rast finančnega sektorja in gradbeništva povsem brezumna. Ne vem tudi, ali bomo sploh lahko določili čas konca krize, podobno kot njen začetek – september 2008. Kaj pa, če se kriza sploh ne bo končala in se bomo morali navaditi na življenje brez gospodarske rasti, kot so se Japonci. Rast BDP je nasploh vse bolj vprašljiva, saj kar 75 odstotkov BDP tvorijo storitve, tudi takšne, kot so varovanje premoženja ali nadzor pri sezuvanju čevljev na letališčih.«

So krizna javnofinančna gibanja v Sloveniji kaj posebnega, ali so primerljiva z gibanji v Evropski uniji?

»Krizna javnofinančna gibanja so takšna kot drugod v EU, kar je razumljivo. Ko se skrči aktivnost, se zmanjšajo vsi prihodki od davkov, poveča pa se potreba po socialnih transferjih, zato se država mora zadolževati. Po povečanju primanjkljaja smo povsem podobni povprečju v EU, približno tam smo tudi po deležu javnega sektorja.«

Slovenija je lani javni dolg povečala bolj, kot so ga v povprečju članice Evropske unije. Je zadolženost že kritična?

»Povečanje javnega dolga je bilo v Sloveniji res večje kot v povprečju EU. V Sloveniji se je povečal za 13 indeksnih točk, z 22,9 odstotka na 35,9 odstotka BDP, v povprečju EU pa istočasno za 12 točk, a z 61,6 na 73,6 odstotka BDP. Raven javnega dolga vsaj statistično torej ni kritična; po javnem dolgu sodimo med manj zadolžene članice EU. Mnogo bolj skrbi splošna zadolženost Slovenije (države, bank, podjetij, prebivalstva) v tujini. Ta je nastala v treh letih - od 2005, ko je bila neto zadolženost 0 evrov, do 2008, ko se je dvignila na 10 milijard evrov. Sposojeni denar smo zapravili za nakupe vrednostnih papirjev, ki so zdaj malo vredni, ali dragih avtomobilov, ki tudi niso veliko vredni. Kredite, s katerimi smo jih kupovali, pa je treba vrniti. Na kratko, tudi Slovenija je ravnala kot tajkuni.«

Javno finančni prihodki se še naprej krčijo, vlada poskuša odhodke v javnem sektorju zmanjšati z zniževanjem plač, zaposlenosti, materialnih izdatkov … Bo to »varčevanje« vplivalo tudi na gospodarsko rast?

»Čeprav je razumljivo, da država zaradi premajhnih davčnih prihodkov krči izdatke in tako prerazdeli socialno breme krize, pa je tudi gotovo, da varčevanje zavira oživljanje gospodarstva. Kriza, ki jo imamo, je kriza presežne ponudbe; produktov pa ni mogoče prodati, če ljudje nimajo denarja, tudi ni povpraševanja.

Povpraševanje pa je razviti svet, ki je proizvodnjo selil na »Kitajsko« oziroma k poceni »delovni sili«, vsaj dve desetletji vzdrževal z zadolževanjem. Tako se je napihoval balon, ki je v krizi počil. Sam celo verjamem, da bo balon navkljub vsemu treba spet malo napihniti in ga nato z inflacijo počasi prazniti. Inflacija namreč prerazdeli premoženje; upniki malo zgubijo, dolžniki pridobijo.«

V javnosti je slišati očitke, da javni sektor le zapravlja težko ustvarjeni davkoplačevalski denar, da ima preveč zaposlenih, da so plače previsoke … Je Slovenija glede javnega sektorja normalna evropska država?

»Če je povprečje EU pravo merilo, potem je Slovenija po deležu javnega sektorja povsem normalna evropska pokrajina. »Normalen« delež javnega sektorja v Sloveniji je s 43 odstotki takšen kot v povprečju EU, kjer so razlike velike; na Švedskem je 56 odstotkov, v baltiških deželah 35. Seveda ga lahko znižamo, a potem se moramo odločiti, da so storitve zdravstva, šolstva in socialne varnosti privatne storitve, ki se prodajajo in kupujejo na trgu. Vsaj sam si takšne družbe ne želim.«

Na katerih področjih oz. v katerih dejavnostih javnega sektorja ugotavljate največje razlike v primerjavi z Evropsko unijo?

»Manj od povprečja EU plačujemo za upravo, policijo in vojsko, več pa za šolstvo, zdravstvo, kulturo in socialo; manj torej za »slabe« in več za »dobre« dejavnosti.«

Kako je z zaposlenostjo v javnem sektorju? Je Slovenija primerljiva z državami Evropske unije?

»Podobno kot z deleži v BDP je tudi z zaposlenostjo. Precej manj je zaposlenih v upravi, a tudi v zdravstvu, najbolj pa evropsko povprečje prehitevamo v šolstvu.«

Je bila stavka v javnem sektorju slovensko posebna ali evropsko normalna, predvsem pa: ali je bila upravičena?

»Stavke v javnem sektorju niso nič posebnega. Ne gre pa spregledati, da imajo zaposleni ali sindikati v posameznem delu javnega sektorja veliko moč, saj lahko omrtvijo delovanje države, recimo policisti ali cariniki, ali pa prizadenejo velik del prebivalstva, recimo zdravniki. Sam menim, da je bila stavka v kriznem času neprimerna, saj imamo zaposleni v javnem sektorju nedvomno bolj varne zaposlitve in bolj redne plače. A ko govorimo o upravičenosti, se ne moremo izogniti t. i. Virantovi plačni reformi. S svojo piramido, v katero je vtaknil vse od zdravnikov, univerzitetnih učiteljev do uradnikov v vladi in na občinah, je ustvaril nerešljiv problem. S piramido naj bi odpravil »plačna nesorazmerja«, kar je nesmisel, saj ne vemo, kakšno je pravo razmerje med, na primer, plačo zdravnika in plačo profesorja ali med plačama dveh čistilk - ene v bolnišnici, druge na fakulteti. Da je pridobil sindikate, je obljubljal, da z odpravo nesorazmerij nihče ne bo ničesar izgubil, kar seveda pomeni povečanje obsega plač, ki ga je bilo v dobrih časih lahko obljubiti, v kriznih pa nemogoče izpolniti.«

Kako bi ocenili predlagano pokojninsko reformo?

»Ker se življenjska doba in s tem razdobje prejemanja pokojnine povečuje, so možnosti karkoli narediti, precej omejene. Lahko zmanjšate razmerje med pokojnino in plačo, kar smo počeli od leta 2000 in prišli do točke, ko bi nadaljevanje tega ustvarilo še več revežev med upokojenci. Druga možnost je povečanje prispevne stopnje, a to poveča proizvodne stroške. Preostaja podaljšanje delovne dobe, kar se mi zdi še najmanjše »zlo«, saj leto daljša zaposlitev prinese dodatni enoletni prispevek in enako enoletno zmanjšanje prejemanja pokojnine.

Prepirov med vlado in sindikati pa ne razumem. Vladna zahteva po normalni upokojitvi pri 65 letih je pravzaprav enaka sindikalni zahtevi po 40-letni delovni dobi. Zdaj se ljudje v povprečju upokojijo pri starosti 60 let oziroma s 35 leti delovne dobe. Razlika je v obeh primerih enaka: 5 let. Seveda je ob tem pravilu mogoče napraviti izjeme, a dejstvo je, da se ljudje v povprečju redno zaposlijo šele pri 25 letih; če temu prištejete 40, dobite 65. Res je tudi, da je težkih delovnih mest vse manj. Sam se spomnim delavcev v jeseniški železarni, ki so se šest dni na teden vozili na težko delo iz Baške grape in imeli kakšno uro hoje od doma do prve železniške postaje. Da bi prišli na delo, so vstajali ob treh zjutraj, domov pa so se vračali ob petih popoldne.«

Vaše mnenje o predlagani obdavčitvi nepremičnin …

»Mislim, da ne bi bilo škode, če te obdavčitve ne bi uvedli oziroma če bi zdajšnji zemljiški prispevek kar preimenovali v davek. Gre za izredno zapleten in drag davek, ki malo prinaša, povzroča pa vrsto socialnih problemov. Večina držav ga zato nima, ali pa ga je, kot Avstrija, odpravila; kjer ga imajo, gre za lokalni davek, ki je lahko podoben nekakšnemu samoprispevku.«

In za konec: bi se na Gorenjskem »zgodil« Merkur, če bi država uveljavila lastninjenje, kot ste ga zagovarjali v času tranzicije?

»Kaj bi se zgodilo, ne vem. Sam sem verjel v notranje lastništvo in postopno privatizacijo z dokapitalizacijo, predvsem pa sem nasprotoval raznim skladom. Verjel sem namreč, da lastnina prinaša predvsem odgovornost za usodo podjetja in zaposlenih, zaupal sem nekdanjim »rdečim« direktorjem, ki so to običajno postali po mnogih letih dela v podjetju ali dostikrat podjetje celo ustanovili ali postavili na noge; recimo gospod Bevk Iskraemeco, Mavri ETA Cerkno, Andrijanič in Kovačič Krko itd. Ker je osnovni problem privatizacije najti odgovorne lastnike, se mi je zdelo smiselno, da menedžerji skupaj z delavci postanejo delni notranji lastniki podjetij, kar pa naj bi po mnenju drugih pomenilo nadaljevanje samoupravljanja, kar mene ni motilo, druge pa je.

Žal smo s certifikatsko privatizacijo namesto odgovornih lastnikov podjetij ustvarili lastnike premoženja, ki jih zanima le dividenda ali dobiček od prodaje delnic. Tudi PID-e je zanimalo le to dvoje. Še več. Privatizacija je ustvarila rentniško miselnost in prepričanje, da lahko s prekladanjem premoženja vsi obogatimo. To vero je hazardersko razdobje 2005-2008 močno okrepilo. Na to je nasedel tudi gospod Kordež, ki je očitno verjel v brezmejno rast virtualnega premoženja. Ni bil edini, šlo je za svetovno epidemijo. Tajkuni se niso rodili pri nas, poznajo jih tudi drugje, kriza se ni začela v Sloveniji, začela se je v ZDA; počeli pa smo pravzaprav enake stvari kot drugod po svetu.

Odgovora na vprašanje, ali bi se »zgodil« Merkur, ne vem. Ne bi pa bilo prav, da rečem le to. Veliko Kranjčanov ve, da sem bil, ker sem verjel v notranje lastništvo, dolgo predsednik nadzornega sveta v Iskraemeco, a njegove izgube nisem znal preprečiti. Lastniki bi jo lahko, pa je niso hoteli. KAD in SOD sta podjetje malone »sovražila«, zanimalo ju je le premoženje.«