Šepetalnica za veter (18)

Zvezda, od kod hudiča peterokraka zvezda, se je zdrznil Vasilij. Nekje globoko v njem so se morali bohotiti njeni kraki, da so noge v sneg odtisnile tisto, o čemer se že dolgo ni spraševal. Nekdanji simbol je že zdavnaj izgubil veljavo, gospostvo krakov je padalo s prestola drugo za drugim, ožigosano s totalitarizmom, skritimi poboji in nerazumljivo vizijo o enakosti. Če ne bi bil drugačen, nikoli ne bi vedel, kdo sem, si je nekoč pred ogledalom govoril mladenič, ko mu je začela poganjati brada. In zato je lahko takrat zaradi odpora proti vsemu obstoječemu stisnil ustnice, ko bi na ves glas moral prepevati eno izmed pesmi na množičnih shodih, kjer se je slavilo svobodo. Toda kakšno svobodo? Saj je imel odprte oči in ušesa, ni samo poslušal in gledal, saj je vendar tudi slišal in videl, in predvsem razumel, da je nekaj, kar bi lahko delovalo estetsko postalo močan faktor družbenega sožitja. Besede o svobodi, vizija svetle prihodnosti in radost življenja po prestanem trpljenju so v tistih melodijah, ki si jih, hočeš nočeš, še zmeraj požvižgava pod jutranjim tušem, delovale kot prepoznavne in določujoče. In tako nepresenetljive zaradi vsega splošno obelodanjenega, da so lahko nenehno usmerjale pozornost pevcev in poslušalcev proč od procesa iniciacije. A Vasilij ni hotel, da bi ga obvladovale, čeprav je bila resnica pisana v jeziku, kjer ni bilo možnosti, da bi mu lahko ugovarjal. Zato je bil njegov boj tako težak in dolgotrajen. Pa saj si je bil v svesti, da je bil to eden izmed načinov, s katerim se je opravljala ideološka manipulacija, razlagal je to prijateljem, ki so še vedno verjeli, in tistim, ki že dolgo niso verjeli, če sploh kdaj so. Ne, ne, je tudi zdaj zmajal z glavo, ni šlo samo za poigravanje z elementi mita. Toda mit obvladuje zavest bolj kot karkoli drugega. Zakaj bi potem on padel na kolena po toliko letih, ki so jih napolnjevala želja po rušenju, navdušenje nad novimi idejami in sprejemanje procesa demokratizacije z odprtimi rokami? Le kje na tej poti je izgubil svojo identiteto, pa kateri se sprašuje v tej tuji zasneženi vasi in misli, da jo bo našel, če bo znal prisluhniti vetru.

In Vasilij je stopil pod najbližjo smreko, bilo mu je, da bi objel drevo, povprašal korenine, ki rastejo globoko v zemljo, v čem je skrivnost rasti. Mogoče je drevo življenja tisto, ki svoje veje poganja v zemljo in korenine razveja v nebo? Prav v to nebo, ki ga polni le lahna sončava, drzno prebijajoča se skozi oblake. Veter pa le lahno ziba veje, da je šumenje komaj slišno. Kot da šepeta svojo pesem. Veliko tišine je potrebno poiskati v sebi, da dojameš, kaj ti pripoveduje. Vasilij bi najraje stresel drevo, da bi se veje močneje zamajale, da bi šumenje preglasilo kričanje, ki je bobnelo v njem močneje od viharja. Obupan je poskušal potresti drevo, ničev je bil njegov napor, drevo se mu je posmehnilo s svojo trdnostjo, mu opraskalo roke, ki so hlastale po deblu. Daj, premakni se, je zaman rotil moški, posadil bom svoje drevo, sezidal hišo, napisal knjigo, je obljubljal, samo potresi svojo krošnjo, da se bodo name kot nebeška mana usule iglice, hrana za upanje, da lahko obvladujem svet in sebe, sekam in sadim, kakor se bo po moji volji imelo zgoditi. (se nadaljuje)