Zasvojeni (2)

Primer, o katerem je vredno razmišljati

Mama zame ni imela denarja, oče tako ali tako ni vedel, da sploh obstajam, stanovala sem v internatu in pogosto nisem imela niti toliko, da bi si kupila vložke. Po prvem letniku, ko sem dopolnila 15 let, sem si že našla kakšno delo čez konec tedna, med počitnicami, a bilo je zelo težko … Ves čas pa sva oba z bratom tuhtala, kako pomagati tudi njemu. Kljub trudu je imel v šoli malo slabši uspeh, vendar sva sklenila, da bova naredila vse, da se mi v Ljubljani pridruži.

Ljudje ponavadi ne razumejo, kako hudo je, ko morajo nekateri nenehno živeti ob odpovedovanjih. Odpovedo se mladosti - a ne zaradi lastnih koristi, temveč zato, da s tem ustrežejo drugim, odpovedo se družini, prijateljem, sreči …, ker to zahteva in pričakuje tisti, ki ga ljubijo bolj kot sebe. Tudi Darinka se je nenehno odpovedovala, seme tega zla ji je bilo očitno položeno že v zibelko. Ko se je v Ljubljano preselil še brat, je zanj skrbela kot mama. Skromno štipendijo je delila z njim, česar pa on kot da ne bi opazil. Pogosto nista imela niti za kruh, on pa je čakal, da bo Darinka od kod prinesla potico.

»Nekega lepega dne, ko sem komaj stala na nogah, pa mi še ni bilo osemnajst let, sem spoznala, da postajam vedno bolj podobna materi. Podobno, kot se je ona žrtvovala za očeta, sem v Ljubljani počela za brata. Nekoč, ko je spet tečnaril, da imajo vsi prijatelji tetris (če se prav spomnim, so to bile nekakšne računalniške igrice), samo on ne, mi je počil film in povedala sem mu, da že ves teden nisem jedla drugega kot šolsko malico, da si je lahko on privoščil kino in smokije. Pošteno sva se sprla, zatožil me je tudi mami, ki se je, seveda, obrnila proti meni. Njeni argumenti o moji nehvaležnosti so bili tako kruti, da sem se bratu opravičila, čeprav nisem vedela, zakaj. Kmalu zatem sem imela srečo, da sem našla dobro in ne pretežko službo v neki pekariji, kamor sem zahajala ob treh zjutraj in pomagala pri peki žemelj in drugega drobnega peciva. Denar, ki sem ga dobivala, je potem vsaj malo zakrpal predvsem bratove potrebe. Morate pa vedeti, da sem bila zjutraj ob osmih normalno kot drugi pri pouku, se čez dan učila, brala, obiskovala različne zunajšolske dejavnosti. Nihče ni vedel za težave, ki sem jih imela, pravzaprav tudi nikogar niso brigale. Za razrednika smo imeli nekega kemika, ki je še po štirih letih druženja z nami komaj vedel, kako je njegovim učenkam ime, kakšnih večjih čustvenih in miselnih naporov pa od njega ni bilo pričakovati. Edina, ki mi je bila v pomoč, je bila teta, pogosto me je povabila k sebi, mi kaj dobrega skuhala, me odvlekla na Golovec, potem pa me je prisilila, da sem se za kakšno uro spravila v kopalno kad, in ko sem se ulegla na kavč, sem zaspala kot ubita. Niti tretja svetovna vojna me ne bi prebudila. Bila sem bleda, zelo suha, prav anoreksična, odpeljala me je na pregled krvi, zdravnik je zmajal z glavo in se čudil, kako lahko sploh še stojim pokonci. Teta se je spet odpeljala k moji mami in vnovič sta se na smrt sprli, a ni kaj prida pomagalo. Bili sta si različni kot noč in dan. »Spovedala« pa je brata, zaradi česar je bil užaljen in nekaj časa sploh ni hotel govoriti z menoj. Komu drugemu bi bilo vseeno, meni ni bilo, saj sem prav hlepela po bližini nekoga, s komer bi se lahko pogovarjala, si delila vsakodnevne težave, radosti. Hmja, saj sem imela med sošolkami nekaj dobrih kolegic, ampak niso znale biti tiho in so zmeraj vse, kar sem kateri zaupala, raznesle tudi drugim. To me je pa motilo,« se izpoveduje Darinka.

Občutek dolžnosti, ki ga marsikomu (zlasti ženskam) vtepejo v glave in duše že z materinim mlekom, zna biti mlinski kamen, ki se ga ne da tako zlahka znebiti in otresti.

Kljub vsem odpovedovanjem pa je Darinka maturirala, na srečo pa ji je teta pomagala v toliko, da so jo že teden dni po maturi sprejeli v službo. Ko je dobila prvo plačo, je bil to eden najsrečnejših dni v njenem življenju. Naj se sliši še tako smešno, takrat se je zaklela, da ji nikoli več ne sme zmanjkati denarja za kruh in za vložke.

»Še zmeraj sva z bratom živela v eni sobi, ki pa je postajala pretesna za oba. On si je našel dekle, jaz sem se vračala domov ob nenavadnih urah in zgodilo se je, da sem morala počakati pred zaklenjenimi vrati toliko časa, da sta brat in njegovo dekle »dokončala obred«, ki sta ga začela. To je postajalo vedno bolj moteče, zato sem se začela ozirati za večjim stanovanjem. Našla sem ga v bližini Kliničnega centra, kjer sem delala. Brat je imel svojo sobo, jaz pa sem si uredila dnevni prostor zase. Žal je bil tam tudi televizor, prvič po petih letih sem mislila, da si bom lahko zvečer, preden bom zaspala, v miru ogledala kakšen film. Žal pa so bili to računi brez krčmarja, kajti brat je vztrajal, da si jo bo prenesel v svoj prostor, jaz sem popustila zaradi ljubega miru. Še zmeraj pa sem bila navajena na zelo skromno življenje, ko sem šla v trgovino, sem dvakrat pretehtala, ali določen artikel res potrebujem ali ne. Le pri tistem, kar mi je naročil brat, nisem razmišljala, zdelo se mi je, da moram kupiti, ne glede na ceno. Teta mi je vedno pogosteje govorila, da postajam podobna lastni materi, kar je bilo po eni strani zame velika žalitev, po drugi strani pa se sploh nisem zavedala, da so njene besede še kako resnične. Na srečo je prej, preden bi mi prebilo, brat maturiral in skupaj s svojim dekletom se je preselil drugam …« (se nadaljuje)