Jakov Fak v Slovenijo?

Dvigovala se je hrvaška zastava in na stopnički je stal Jakov Fak. Hrvaška ima olimpijsko kolajno. Uradno. Kdo na Hrvaškem se je v trenutkih ponosa spraševal, kdo in kako jo je skoval? Vsi Slovenci, ki živimo s športom, smo to vedeli in ponosni smo bili na Jakova, kot bi bil naš. In seveda na Uroša.

Se je tudi po slovenski zaslugi dvigovala hrvaška zastava? Seveda, saj to priznava Jakov sam in številni drugi. So nam Hrvati izkazali hvaležnost za vse trenutke ponosa, ki so jih doživeli tudi po zaslugi slovenskega trenerja Uroša Velepca?

 

Z uspehom Jakova pa imamo le še en gordijski vozel med Hrvaško in Slovenijo. Takšni vozli nastanejo samo zato, ker ima ena stran interes zadevo zaplesti (zamegliti v svojo korist) do te mere, da pošteno izhodišče ni več prepoznavno. Ustvariti vtis, da je tudi ona oškodovana v zadevi oz. želi pridobiti status enake upravičenosti, kot stran, ki je v osnovi oškodovana, in to je Slovenija in naša SZS.

 

Pri razpletanju takšnega vozla je potrebno iti na izvir, na začetek. Kako se je sodelovanje začelo in kakšni dogovori so bili sklenjeni takrat? Je šlo med Velepcem in Fakom za spontano prijateljsko sodelovanje, sedaj pa, ko je le-to pripeljalo do vrhunstva in želje po prestopu v Slovenijo, pa se pogovarjamo o visokih odškodninah? Ali je bila o sodelovanju JF – UV med obema zvezama podpisana kakšna pogodba, kjer je navedena upravičenost zahteve po denarni odškodnini?

 

Kaj pomembnega so hrvaški strokovnjaki vložili v Jakova? In s tem ne mislim pionirskih in mladinskih selekcij, ki so bolj kot ne odraz množičnosti športa in ne talentiranosti posameznikov, ki jih je treba šele prepoznati in izbrusiti v članskih vrstah. Predvsem je pomembno, kdo je prepoznal vrhunstvo v Jakovu in ga z znanjem znal povzdigniti iz sivega povprečja na svetovni nivo?

 

Jakov potencial je do popolnosti prišel do izraza pod okriljem UV. Ko pride do sinergije nadarjenosti in znanja, je takšen tandem nenadkriljiv in nepremagljiv.

 

Kot poznam siceršnjo problematiko med obema državnima mentalitetama, gre tudi za čast in ponos naših sosedov, ki jim nikakor ne gre v račun, da jim na tuje, v Slovenijo (kar še posebno boli), uhaja nekaj odličnega. Če bi Jakov presedlal v kakšno skandinavsko državo, verjetno ne bi bilo takšnega cirkusa. Vse skupaj je, hočemo nočemo, obremenjeno z aktualno politiko med državama. Ravnanje Hrvatov je že sicer polno nerazumevanja, odrekanja logične pravičnosti, zapletanja, žalitev, prejudiciranja in prijetno presenečen bi bil, če bi bilo tokrat drugače.

 

Naj kdo pridobi informacijo, koliko je HSZ prejela sponzorskih sredstev v preteklosti na račun vrhunskih dosežkov JF in koliko tega je prejela SZS za svojega trenerja Uroša Velepca? Naj to kdo sešteje in Hrvati imajo pravico zahtevati samo to, kar so dejansko izplačali v Slovenijo in niti centa več. Ali povedano drugače, do sponzorskih sredstev za vrhunskega tekmovalca je bila HZS upravičena le zato, ker je JF imel hrvaški potni list, vse drugo se je dogajalo pod Triglavom.

 

Takšna uspešnost bi morala biti vzor tudi za povezave med Slovenijo in Hrvaško na številnih drugih področjih. Povezani bi bili zares nekaj posebnega in uspešnega. Si upate to sanjati?

 

Drago Puzin, Preddvor