23. oktober

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 22. oktober 2010 / 06:00

Dovolite mi, da sem to pot malo bolj oseben in zelo lokalen, upam, da ne preveč. Napisal bom namreč nekaj mojega in žirovskega. Zakaj 23. oktober? Na ta dan je bil včasih (od 1953 do 1994) žirovski krajevni praznik. Tega dne leta 1943 so Nemci umaknili svojo stalno posadko iz Žirov (partizanska stran trdi, da so jih »izgnali«), te so bile tako »osvobojene« in že naslednjega dne so na pobudo partizanskega vodstva ustanovili prvi narodnoosvobodilni odbor (NOO) na Gorenjskem; v tistih letih, ko sem hodil v šolo, se je reklo, da so Žirovci prvič v svoji zgodovini postavili svojo, »ljudsko« oblast. Ta se je sicer že v naslednjih dneh začela znašati nad tistimi rojaki, ki nad njo niso bili navdušeni, a naj bo, nekaj je že bilo na tem. Prave revolucije pa ni brez terorja, to vemo že iz francoske in oktobrske.

Kakorkoli že, 23. oktobra 1953, ob desetletnici opisanih medvojnih dogodkov, so ta dan naredili za občinski praznik, za prvega povojnega častnega občana pa razglasili rojaka Milana Žaklja, čigar trije bratje so padli kot prvoborci v letu 1942, on sam pa je bil takrat vplivni funkcionar v Škofji Loki. Ko je bila leta 1994 Žirem spet dana lastna občina, je na volitvah večino dobila tista stran, ki nad partizansko in njej sledečo ni bila navdušena (blago rečeno). Tako ni čudno, da tudi tega izrazito partizanskega praznika ni hotela več praznovati. Prepričljivega predloga za novega pa tudi ni imela in tako je bila občina vrsto let brez praznika; šele nekaj let nazaj je bil dosežen kompromis, po katerem je žirovski občinski praznik kar 25. junij, ko praznuje tudi država, 23. oktober pa ima od takrat status »spominskega dneva«. Tudi prav, politika je pač »umetnost možnega«.

Meni osebno je posebej ljub spomin na 23. oktober 1980. Tistega dne, bil je petek, smo v eni od učilnic osnovne šole zložili in ročno zvezali (speli) prvi zvezek Žirovskega občasnika (ŽO). Liste smo na črno razmnožili na ciklostilu tovarne Alpina, ovitek nam je natisnila žirovska tiskarna Etiketa. 23. oktober je torej rojstni dan ŽO, krstili smo ga pa naslednjega dne, v soboto dopoldne, ko smo odprli tudi sveže prenovljeni družbeni dom Partizan (nekdanji sokolski dom) in na proslavi, na kateri je prvič zapel veliki ženski pevski zbor pod vodstvom Slobodana Poljanška (kar je bil resnično velik zborovski podvig), predstavili tudi novo publikacijo. Brezplačno smo razdelili skoraj vseh tristo izvodov. Zunaj je deževalo kot iz škafa, tudi znotraj je bilo veliko mokrote in marsikateri od povabljenih podarjenega izvoda ni odnesel domov. Takrat je bil odvoz smeti organiziran tako, da jih je na smetišče vozil eden od kmetov na vozu s konjsko vprego, smeti pa so bile v lesenih zabojnikih (»trugah«). In ko je peljal mimo naše hiše, je mama sredi drugih smeti videla tudi kar nekaj izvodov te prve številke ŽO, ki je danes velika redkost in zelo iskana. Sely Šubic pa mi je leta pozneje pripovedovala, kako je neka soseda prinesla njenemu Ivetu kos njemu ljube mastne ocvirkovice, zavite v list potiskanega papirja. Ko ga je odvil, je videl, da je to ravno tisti list, na katerem smo odtisnili njegov partizanski linorez Ranjenec iz leta 1944 …

No, važno je predvsem nadaljevanje. Dan pred 23. oktobrom 2010 lahko ugotovimo, da je v 30 letih izšlo 39 številk v 31 zvezkih, zraven tega pa še 13 knjižnih naslovov v zbirki Knjižnica Žirovskega občasnika. Če jih postavimo na knjižno polico, obsegajo po arhivski meri ravno pol tekočega metra, več kot 7800 strani … Kar lepa bera.