Ah latinica, živele grablce

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Humor / ponedeljek, 18. oktober 2010 / 06:00

Kijev smo začeli osvajati na ´ziher´. Najprej smo poiskali Kranjčana Miloša Prislana, svetovalca za ekonomske zadeve na slovenskem veleposlaništvu v Ukrajini.

Vstanem ob sedmih zjutraj. Za dopust je to seveda mnogo prezgodaj, a kaj, ko se skozi odprto okno sliši hrup z ulice in ker okna nimajo zaves, tudi sonce neusmiljeno nabija skozi. Čez pol ure se mi je pridružil tudi Aljaž in skupaj sva se spustila na ulico poiskat kakšen market, saj smo prejšnji dan zaključili v rahlem pomanjkanju kruha, mleka, pijače, jutranje dopustniške zobne paste … Ha, za slednjo nama je svetoval kar varnostnik v trgovini, tole vzemita, predlagal nama je originalno ukrajinsko vodko znamke Hortica.

Aha, naš Miha, sicer tudi strokovnjak za odnose z javnostmi, si je najbrž v dogovoru s šefom Anžetom, ki je v dneh, ko smo se mi potepali po Ukrajini, menda užival nekje na hrvaški obali, umislil tiskovno konferenco za ukrajinske avtomobilistične medije. Češ da bomo poleti v času kislih kumaric za njih zagotovo več kot dobrodošla tema. Organiziral da jo bo naslednji dan, danes pa bi si lahko ogledali lokacijo dogodka. Ah, bomo že jutri, ni problema za tiskovno, mi se lahko pripeljemo kamorkoli boš naročil, mu rečemo, da imamo nekoliko drugačne načrte. Kijev je veliko mesto in v njem ne manjka zanimivih turističnih točk, na vezi pa imamo tudi Miloša Prislana, svetovalca za ekonomske odnose na slovenskem veleposlaništvu v Kijevu.

V ukrajinski prestolnici se »slovensko državno ozemlje« nahaja v 4. nadstropju ugledne stare stavbe na Ulici Bogdana Hmelnickega 48. Ukrajinci Hmelnickega napišejo Khmel'nys'koho, zato imamo nemalo težav, ko z Lonely Planetom v rokah sprašujemo, kje je ta ulica. Tako ženska v menjalnici kot varnostnica pred vrati le-te in dekle na ulici, ki je delilo neke letake, so se nas hitro odkrižale, ko smo želeli vprašati. Kot da jih je strah tujcev … Na koncu se je le opogumil taksist in nas poslal na pravo ulico. Nekaj metrov pred zgradbo, pred katero visita evropska in slovenska zastava, nas, medtem ko je nakupoval pri uličnem sadjarju, »zatakne« Miloš. Slišal je slovensko govorico, ki v Kijevu ni ravno pogost pojav. Miloš je tak, kot ga imam v spominu izpred tridesetih let, ko sva živela v sosednjih blokih na Šorlijevi v Kranju.