Zasvojeni (1)

Primer, o katerem je vredno razmišljati

Pridejo trenutki, ko se zavemo, da smo ženske res čudna bitja. Lahko smo močne, trdne, neizprosne, brezkompromisne, lahko gremo čez drn in strn, lahko premikamo gore, spreminjamo svet, prenašamo bolečino in delimo tolažbo, delamo čudeže in iz nič znamo ustvariti slastno kosilo. Vredne smo občudovanja vse do trenutka, ko izgubimo glavo in se zaljubimo v človeka, ki naenkrat poruši vse, kar smo zgradile, in iz nas naredi edinstvenega bedaka, da delujemo kot pobegla kura brez glave.

Besedovanje o tem, kaj vse lahko počne ženska v imenu ljubezni, se je, ko sva sedli za mizo z Darinko, začelo zelo ognjevito in se še zmeraj ni končalo. Kljub temu da je od najinega pogovora minilo že nekaj tednov, je ostalo nekaj nedorečenosti, o katerih bo potrebno še kdaj polemizirati.

Darinka je odraščala v družini, v kateri je vladal alkohol. Pa ne tisti odkriti, o katerem bi se glasno govorilo. Očetu je žgane pijače prinašala iz trgovine njegova žena, Darinkina mama, v želji, da o zasvojenosti drugi ne bi vedeli. Kar pa je bila čista utvara, kajti ni ga bilo - blizu in daleč - ki ne bi vedel, komu so steklenice, ki jih je pridno zlagala v cekar, namenjene.

»Oče je živel po nekem ustaljenem urniku, o katerem se pri hiši ni govorilo, moralo se ga je le upoštevati. To, da smo o njegovem alkoholizmu molčali, je bil nenapisan zakon. Ob deset minut čez drugo uro je prišel domov iz službe, z bratom, ki sva prišla pol ure prej, sva morala pogreti kosilo, ki ga je mama pripravila že prejšnji večer. Petnajst čez drugo uro se je oče usedel za mizo, bogvaruj, da ga ne bi čakal poln krožnik! Z bratom sva skrbno pazila, da sva si razne krožke in druge zunajšolske dejavnosti razporedila tako, da je bil zmeraj eden izmed naju doma. Oče je pojedel, niti enkrat samkrat mu ni padlo na pamet, da bi k mizi povabil tudi naju. Jedel je sam, bolje rečeno - goltal je hrano in jo metal vase, kot bi se že leta ne najedel. Pri kosilu je zmeraj pil vodo, ki sem mu jo nalila v steklen vrč. Pet minut čez pol tretjo je vstal, pograbil vrč z vodo, me pogledal in mi ukazal, naj bom naslednji dve uri tiho, ker gre v sobo počivat. Za seboj je zaklenil vrata in ko se je malo po peti uri doma prikazala še mama, je stopila v sobo in včasih je poklicala tudi mene, da sem ji pomagala dvigniti očeta na posteljo, kajti polno steklenico je verjetno izpraznil takoj in potem je padel pač tja, kamor je padel. Ob enajstih zvečer sva morala biti z bratom že v svoji sobi, kajti takrat je oče vstal, se šel očedit v kopalnico, stuširat in nazaj spat, da se je lahko zjutraj odpravil v službo z občutkom, da je najbolj pošten in nedolžen človek pod soncem. Če danes pomislim, kolikokrat sem se z njim v življenju pogovarjala, lahko hitro odgovorim, da le štirikrat: ko je umrla njegova mama, jaz pa sem ležala s hudo pljučnico in nisem mogla na pogreb, ko sem maturirala z najboljšimi ocenami, ko sem doma povedala, da se bom poročila, in še zadnjikrat - ko sem rodila prvega sina Nejca. Ves ostali čas pa se je obnašal, kot da ne bi vedel, da sem del družine,« z vzdihom pripoveduje Darinka.

Ko je domov prinesla spričevalo osmega razreda (same petice), jo je mama pogledala in ji predlagala, če je za to, da gre kar v službo, v tovarniško kuhinjo, kjer bi sicer delala z deljenim delovnim časom, ki pa bi ji omogočal, da bi bila ob dveh doma, da bi oče ne postal preveč jezen.

»Njene besede so me spravile v jok, že nekaj let sem sanjala o tem, da bom nekoč postala socialna delavka in pomagala družinam, v katerih je doma alkohol. Ker sem vedela, da doma ne bom nič dosegla, sem se zatekla k mamini sestri, ki je bila po poklicu medicinska sestra, delala pa je v domu za starejše. Sploh me ni poslušala do konca, začela je preklinjati, potem pa je zagrabila avtomobilske ključe in me odpeljala domov. Mama se je ravno vrnila iz službe in ko sem pogledala na uro, sem vedela, da je čas, da očeta dvigne v posteljo in ga očedi, če se je slučajno pobruhal. A najin prihod ji je zmešal ustaljene navade, zato je bila tako živčna, da se je kar tresla. Teta pa ji ni ostala dolžna, zmetala ji je v obraz vse, marsičesa od povedanega tudi jaz nisem poznala. Ko ji je zabrusila, da večje norice od nje ni, ji je še zagrozila, da bo raznesla po vsej dolini, da zaradi ene pijanske svinje želi uničiti življenje edini hčerki. Mama se je začela braniti, da to sploh ni res, da mi želi le dobro, češ da se bom s tem, ko bom zgodaj zaslužila, lahko prej osamosvojila. Teta pa je ob teh besedah stopila do nje, jo prijela za ramena in stresla. Marica, kaj ne bi bil že čas, da se ti prebudiš in začneš živeti, ji je rekla, potem pa sta se obe začeli jokati. Žal pa so na račun mojega šolanja padle žrtve. Mama je pustila dobro plačano službo v Ljubljani, kamor se je vozila, in se zaposlila v domačem kraju. Vsi, ki so za ta korak slišali, so jo pomilovali, ona pa je vseeno hodila naokoli z dvignjeno glavo in zaradi tega so jo še bolj vlačili po zobeh. Nihče ni mogel razumeti, od kod črpa energijo za vse neumnosti, ki jih je počela. Zaklela sem se, da ji ne bom podobna, da bom drugačna in da pijače v lastni družini, če jo bom kdaj imela, ne bom prenašala. Naj pa ob tej kalvariji še dodam, da so bila moja dijaška leta zelo težka. Mama zame ni imela denarja, oče tako ali tako ni vedel, da sploh obstajam, stanovala sem v internatu in pogosto nisem imela niti toliko, da bi si kupila vložke. Po prvem letniku, ko sem dopolnila 15 let, sem si že našla kakšno delo čez vikend, med počitnicami, a bilo je zelo težko … Ves čas pa sva oba z bratom tuhtala, kako pomagati tudi njemu. Kljub trudu je imel v šoli malo slabši uspeh, vendar sva sklenila, da bova naredila vse, da se mi v Ljubljani pridruži.« (se nadaljuje)