Piran je naš!

Velike želje, skromen rezultat: film Piran-Pirano hoče imeti zadnjo besedo pri mnogih stvareh, toda pri tem ga - kot je značilno za mnoge slovenske filme - zalije morje.

V zadnjem obdobju sta dva sicer kakovostna pisatelja, Vinko Moederndorfer ter Goran Vojnović, skušala tudi v filmski obliki podati svoj pogled na dogodke po 2. svetovni vojni. Oba filma, tako Moederndorferjev Pokrajina št. 2, kot Vojnovićev Piran–Pirano, pa zgrešita svoj cilj, tako slogovno kot sporočilno. Imata sicer besede, toda manjkajo jima prave slike.

Vojnovićev odličen roman Čefurji raus!, sicer prejemnik mnogih nagrad, tako kresnika za najboljši roman leta kot tudi nagrade Prešernovega sklada, je bil najprej napisan kot filmski scenarij, zaradi pomanjkanja produkcijskih sredstev pa ga je Vojnović preoblikoval v roman. Pri projektu Piran-Pirano bi se moralo zgoditi podobno – celoten projekt bi bilo bolje izdati v knjižni obliki ali pa nemara izvesti kot gledališko predstavo (kot se je to zgodilo tudi v primeru Čefurji raus!).

V filmu Piran-Pirano namreč nastopi truma igralcev, znanih z gledaliških odrov (Boris Cavazza, Peter Musevski, Nina Ivanišin ...), žal pa le kot oder izgleda tudi sam film: prizori so posneti preveč statično in brezosebno, namesto čustev smo priča prekomernim izlivom patosa, predvsem mnogo preveč pa je nepotrebnega govorjenja ter razlaganja stvari, ki bi jih morale pokazati filmske slike. Vojnović, sicer diplomirani režiser, je ustvaril film, ki izgleda tako, kot da je posnet na strog birokratsko-arhaični način, kjer ni prostora za improvizacijo. Nekateri liki zato ostanejo votli, neizdelani, medtem ko drugi pregorijo v nepotrebnih čustvenih izbruhih. Za delikatno tematiko odnosov takoj po 2. svetovni vojni je film preveč ukleščen v vsevedno moraliziranje. Zdi se kot ekranizacija kakšnega suhoparnega partijskega poročila, zreduciranega na ''objektiven'' sredinski pogled tihe večine.

In prav tu je največji problem filma: stoji na (pre)več mestih hkrati (vojna tematika, nacionalna in osebna osvoboditev, ljubezenska zgodba, časovni preskoki iz sedanjosti v preteklost, delikatnost zločina, kazni in odpuščanja), vendar ničesar ne doreče jasno do konca. Nastavki so sicer tu, toda film je le še eden izmed okostenelih reliktov zgodovine, ki jih še vedno uporabljajo v politično-medijskem boju o 'spravi' in 'resnici' povojnih dogodkov. Od Vojnovića bi pričakovali večjo odločnost. Če je v romanu Čefurji raus! predsodke brezkompromisno razbil, odpravil, jih je v filmu Piran-Pirano – presenetljivo – zgolj poudaril, nato pa ostal na pol poti.

Ocena: 2/5