Kranj je gimnazijo dobil podarjeno

Nekdanji dolgoletni ravnatelj Valentin Pivk je ob stoletnici prve mature kranjski gimnaziji posvetil knjigo Gimnazija Kranj in stoletje njenih matur, ob letošnji dvestoletnici gimnazijskega izobraževanja v Kranju pa je pripravil monografijo Gimnazija Kranj 1810-2010.

Sami pravite, da ste na kranjski gimnaziji pustili delček sebe. Kako se spominjate časov, ki ste jih preživeli na gimnaziji?

»V glavnem prijetno. Na gimnaziji sem preživel trideset let, in to v vseh mogočih vlogah – kot dijak, učitelj, ravnatelj in starš. Če se malo pošalim, je bilo najtežje, ko sem bil ravnatelj in starš obenem, saj se kot starš ravnatelju nisem mogel pritožiti, kaj vse je narobe. Šest let sem bil tudi gradbeni nadzornik, ko smo dograjevali in obnavljali šolo, tako da je bilo teh trideset let zelo bogatih.«

Ravnatelj ste bili dolgih 22 let – daljši ravnateljski staž je imel na kranjski gimnaziji le še Lovro Krob …

»Sodim, da sem se s kolektivom relativno dobro razumel, saj je bilo v teh 22 letih kar nekaj štiriletnih obdobij in razen enkrat ob menjavi režimov ni bil nikoli problem glede podaljšanja mandata. V delu sem užival. Običajno sem imel na dlani tudi kakšen projekt, ki sem ga želel izpeljati.«

To obdobje vašega dela na gimnaziji je bilo torej zelo pestro.

»Zelo. Prestal sem usmerjeno izobraževanje in vnovično rojstvo gimnazije, v tem času smo zgradili prizidek, v letih 1986 do 1989 pa tudi obnovili celotno stavbo. Z obema posegoma smo skoraj podvojili uporabni gimnazijski prostor. Je pa res, da se je tudi število dijakov povečevalo. Ko sem bil sam dijak, je bil v posameznem letniku en razred, v času mojega ravnateljevanja pa smo imeli tudi po devet oddelkov enega letnika.«

Na gimnazijo vas očitno še vedno vežejo močna čustva. Je izraz tega tudi monografija o zgodovini gimnazijskega izobraževanja v Kranju, ki ste jo izdali ob dvestoletnici gimnazije?

»Točno tako, prav tako kot prva knjiga o zgodovini gimnazije, ki sem jo tudi pisal, ko sem bil že v pokoju. Imam lepe spomine na to, kar sem delal in doživel. Je pa to tudi prispevek h gimnazijski zgodovini, saj menim, da doslej v takem obsegu še ni bilo zbranega vsega o gimnaziji.«

Takšna monografija je precej zahteven projekt – koliko raziskovalnega dela ste vložili v to knjigo?

»Prvo knjigo sem pripravljal približno štiri leta, to drugo pa okrog dve leti in pol. Dokumente sem iskal po arhivih in muzejih tako na Dunaju kot pri nas. Vmes sem že skoraj obupal, a kljub temu nisem želel vreči puške v koruzo. Zadovoljen sem s tem, kar je nastalo.«

Katere zgodovinske okoliščine so privedle do ustanovitve gimnazije v Kranju?

»Na Gorenjskem je bilo razvito šolstvo kar malce v zaostanku. Gorenjska ni imela nobenega bogatega samostana, v okviru katerega bi ustanavljali gimnazije raznih redov. V samem Kranju je bilo v začetku 19. stoletja celo osnovno šolstvo slabo razvito, saj ni bilo niti popolne glavne šole. V času Francozov pa je imel Kranj srečo, saj je gimnazijo dobil podarjeno. Francozi so v Ilirskih provincah ustanovili 25 gimnazij, devet licejev in dve centralni šoli, v Ljubljani in Zadru. Na slovenskem etničnem ozemlju je bilo osem gimnazij. Kranj je bil tedaj poleg dveh slovenskih mest, Postojne in Idrije, še brez kakršnekoli gimnazije. Takrat je Kranj dobil francosko gimnazijo, ki pa ji razmere niso bile naklonjene.«

Kakšni so bili njeni začetki?

»Vpis je bil relativno dober, saj so vpisovali dva letnika, težave pa so bile v tem, da ni bilo ne učiteljev ne učbenikov. Še tisti učitelji, ki so bili, pa niso znali slovensko.«

Obenem tudi niso imeli sreče s prostori, saj je že leta 1811 požar uničil župnišče, v katerem je gostovala gimnazija.

»Nekaj dijakov se je takrat preusmerilo v Ljubljano, nekaj jih je šolanje opustilo iz gmotnih razmer, tako da je bil naslednje leto vpis že zelo malenkosten. Konec leta 1811 so reformirali šolski sistem v Ilirskih provincah in takrat je bila gimnazija ukinjena. Čez dve leti pa so Francozi sploh odšli iz Kranja.«

Kdaj so v Kranju potem spet dobili gimnazijo?

»Kljub temu da je ta gimnazija propadla, je bil to za Kranj velik izziv, da so se začeli potegovati za obnovitev gimnazije v takratni Avstro-Ogrski. Po marčni revoluciji leta 1848 je že leta 1949 izšel osnutek reforme gimnazij, ki je dajal poudarek živim jezikom, naravoslovju in matematiki. Takrat so v prvi vrsti začeli ustanavljati realne gimnazije, ki so bile bolj življenjske. V Kranju so se tudi ob podpori deželnih stanov začeli ponovno potegovati za realno gimnazijo s slovenskim učnim jezikom. To prizadevanje jim je leta 1861 delno uspelo, saj je Kranj dobil gimnazijo, ampak klasično.«

Pomembna prelomnica v zgodovini kranjske gimnazije je leto 1870, ko je postala prva slovenska gimnazija s slovenskim učnim jezikom.

»Prizadevanja za slovenski učni jezik so se nadaljevala in leta 1870 se je klasična gimnazija spreminjala v realno s slovenskim učnim jezikom. Takrat je že izšlo gimnazijsko poročilo v slovenskem jeziku in tudi spričevala so leta 1871 izdali v slovenščini. Že leta 1871/1872 je ta gimnazija postala dvojezična, leta 1874 pa so jo spet povsem ponemčili. Nemški krogi so na vsak način hoteli utišati slovensko nacionalno zavest, šola pa je k tej zavesti zagotovo veliko prispevala. Tako je bila 1878. leta že sprejeta odločba o ukinitvi gimnazije, a je bila na podlagi prizadevanj kranjskih občinskih mož ob podpori deželnih stanov ta prepoved umaknjena in leta 1880 je šola spet dobila soglasje, da lahko nadaljuje z delom kot nemška šola.«

Delovanje gimnazije je bilo potem še večkrat prekinjeno. Zakaj je prihajalo do teh prekinitev?

»Ukinitve so nemalokrat utemeljevali s premajhnim številom dijakov, da je šola predraga in podobno. A šlo je predvsem za politično vprašanje. Leta 1787 je bil znova podan predlog o ukinitvi. Kranjske občinske oblasti so odločno reagirale proti temu. Napisali so znano spomenico, v kateri so utemeljevali potrebo po šoli, ampak protest ni uspel. Po šolskem letu 1889/1890 je bil Kranj vse do leta 1894 brez gimnazije. Obrat se je znova zgodil leta 1894 po mnogih peticijah in prizadevanjih tako kranjskih občinskih mož kot slovenskih poslancev v avstrijskem parlamentu. Takrat je Kranj dobil odločbo o ustanovitvi popolne gimnazije s pogojem, da zgradi novo gimnazijsko poslopje. Med prvo svetovno vojno delovanje gimnazije niti ni bilo prekinjeno, a ker so veliko dijakov vpoklicali v vojsko, so bili nekateri oddelki zelo šibki. Leta 1918 je skrb za gimnazijo, ki je bila še vedno klasična gimnazija, prevzela slovenska narodna vlada. V sredini 20. let prejšnjega stoletja je postala realna gimnazija in tako je bilo do leta 1941.«

Ko je spet prišlo do prekinitve gimnazijskega šolanja v Kranju.

»Takrat je ban Natlačen izdal okrožnico, naj šole izdajo spričevala, datirana s 1. aprilom, kar je pomenilo konec gimnazije. Konec aprila so poslopje že zasedli nemški vojaki.«

Omenili ste, da so se občinske oblasti leta 1894 obvezale, da bodo zgradile novo gimnazijsko poslopje. Kdaj je torej prišlo do selitve gimnazije v sedanjo stavbo na Koroški cesti?

»Stavba je bila zgrajena leta 1897. Do tega leta je gimnazija domovala v stavbi v Cankarjevi ulici. Med vojno je bilo v Kranju nemško učiteljišče. Stavba gimnazije je bila tedaj dijaški dom za učiteljiščnike, medtem ko so dekleta stanovala v Khislsteinu. Med vojno je bila ustanovljena celo neke vrste nemška gimnazija, a je obstajala samo dobro leto, prostore pa je imela v barakah na mestu sedanje porodnišnice.«

Kako je potem prišlo do vnovične obuditve gimnazijskega šolanja po drugi svetovni vojni?

»Po drugi svetovni vojni je bila v gimnazijski stavbi tako imenovana repatriacijska baza za ljudi, ki so se vračali iz taborišč. Drugače pa so takoj po vojni razpisali posebne dopolnilne izpite, da so nekdanji dijaki nadoknadili manjkajoče znanje. To se je odvijalo v stari gimnazijski stavbi v Cankarjevi ulici. Sredi novembra 1945 pa so se že lahko vrnili v to stavbo. Takoj po vojni je bila gimnazija še vedno osemrazredna, leta 1958 pa je z reformo osnovne šole prišlo tudi do reforme gimnazije in takrat je postala štirirazredna.«

Zgodovino gimnazije so zaznamovali tudi številni maturanti, ki so se s svojim delom uveljavili doma in po svetu. Na podlagi česa ste pripravili izbor teh maturantov v vaši knjigi?

»Znotraj gimnazije se je oblikovala skupina, v okviru katere smo začeli zbirati imena po spominu in zapiskih. Vsak je pripravil svoj predlog. Predlogi so se razlikovali v približno četrtini imen. Vem pa, da nimamo pregleda vseh in bi lahko mednje uvrstili še marsikoga. V vsakem primeru pa upam trditi, da si vsi tisti, ki so notri, to tudi zaslužijo. Prvi maturant je s prve mature v letu 1901, zdravnik, zadnji pa iz leta 1999, glasbenik.«