Uniforme v šolah? (2)

Komuniciramo z vsem, kar smo. Uniforma je lahko majhen, a nezanemarljiv del celotne podobe neke ustanove. Z obleko pokažemo pripadnost določeni instituciji, resnost dela, ki ga opravljamo, in naš odnos do tega dela. Ne pričakujem, da bi se učitelji sprehajali v haljah in ortopedskih čevljih. Ne bi rada naredila krivice tistim, ki z vso resnostjo opravljajo svoje delo in pri tem nimajo potrebe po razkazovanju telesnih oblin. Mogoče tudi ne bi razmišljala na ta način, če me ne bi k temu spodbudili starši, ki so bili osupli nad kratkim krilcem ene izmed učiteljic. Moram priznati, da sem do sedaj vedno razmišljala bolj o uniformah za otroke kot za učitelje. Kdo je tisti, ki bi lahko obstoječe stanje spravil v red? Za učitelje vsekakor nadrejeni (če že sami nimajo odnosa do dela), za učence pa tako starši kot učitelji. Starši z zdravo pametjo in s presojo glede oblek za šolski prostor, učitelji pa z vzpostavitvijo pravil ali vrednot v šoli, ki se tičejo tudi oblačenja. Otroci potrebujejo meje in odrasli smo jih dolžni postavljati. To velja tudi za kulturo oblačenja, pa pravice gor ali dol. Če se te meje ves čas prestavljajo v imenu svobode, potem pač vzemimo v zakup tudi odgovornost. Predvsem odgovornost do tega, da šola ni več šola, ampak zabaviščni park, kjer lahko počneš, kar hočeš. Potem se tudi minister nima kaj pritoževati, če nismo sposobni urediti povsem vsakdanjih stvari, kot je obleka. Razlike med šolami so že in bodo še. Razlike bodo delali ljudje, ki bodo svoje delo tako zelo cenili, da ne bo več vsaka stvar dobra, karkoli pride od kjerkoli. Vse to je potrebno predstaviti staršem na takšen način, da bodo razumeli, da gre vendarle za korist otrok in ne za kaprice neke staromodne ravnateljice. Če se o tem ne pogovarjamo, ne reagiramo in ne iščemo rešitev, potem nam je vseeno. Kar pomeni, da je vse dovoljeno. Nekega dne nas napol gole zadnjice ne bodo več motile in nihče se ne bo ozrl, ko bo na hodniku srečal učenko, ki ji bo iz modrčka ušla dojka.