Življenjski paradoksi (1)

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / petek, 1. oktober 2010 / 06:00

Največja norost je ta, da želimo biti taki, kot hočejo drugi

Katarina je stara triinštirideset let, zadnjih deset let pa ima nenehno težave z želodcem in vnetjem sluznice, kar ji povzroča neprijetne slabosti tudi na delovnem mestu, v prostem času, zlasti pa ponoči, ko ji zdravstvene težave kradejo spanec. Pogosto ima občutek, da jo bolijo vse mišice, kosti, da o tem, da ima strašne migrene, ki jih kroti le s pomočjo zdravil, niti ne govorimo. Vsa leta obiskuje zdravnike, ki jo pošiljajo od enega pregleda do drugega, vendar so vsi izvidi v mejah normale. Ko je šla na kontrolo ščitnice, ji je zdravnica svetovala, naj se oglasi še pri psihiatru. Ta namig pa je Katarino popolnoma sesul.

»Občutek, da ti nekdo reče v obraz, da si nor, da si izmišljuješ in da si hipohonder, je pošasten,« se spominja Katarina.

Vedela je, da je z njeno glavo vse lepo in prav, v družini ni bilo nikogar, ki bi imel psihične bolezni, zakaj bi bila ravno ona prva?!

Vseeno pa se je, potem ko se je pomirila, odločila, da stopi (samoplačniško) še do psihiatra. Odločitev za ta korak ni bila lahka, saj si kot profesorica na osnovni šoli ni mogla privoščiti, da bi jo kolegi in – bogvaruj - starši imeli za noro.

»Po pogovoru sva s psihiatrom ugotovila, da sem v stresu. Ne le od včeraj, temveč že vrsto let. Da moram korenito spremeniti svoje življenje, tako doma kot tudi v službi. Pravzaprav mi je svetoval, naj službo zamenjam, kar se mi je takrat zdelo popolnoma nemogoče, saj v življenju nisem nikoli imela druge želje kot biti učiteljica. Vseeno pa sem začela vsaj razmišljati o razlogih, ki so me pripeljali v povsem nemogoče psihično stanje, zaradi katerega sem postala že neke vrste mentalni invalid,« je pripovedovala Katarina.

S pomočjo psihiatra je potem začela razčlenjevati preteklost, od ranega otroštva naprej.

»V družbi, v kateri se gibljem, veljam za sposobno, strokovno in uspešno osebo. Glede na relativno dober materialni status mi marsikdo lahko celo zavida. A povsem brez potrebe. Odkrito povem, da bi marsikaj od tega, kar imam, raje zamenjala s povsem preprostim bivališčem, da bi le bila zdrava in me ne bi bilo nenehno strah, da se nekega lepega dne sesujem,« je še dodala.

V zadnjih dveh letih, kar dela na sebi, je spoznala veliko žensk, ki so na videz enako uspešne, v svoji notranjosti pa komaj držijo ravnovesje, da ne klonejo. Ogromno jih je, ki psihiatra še nikoli niso obiskale, kljub temu pa uživajo zdravila, do katerih so prišle preko zvez in poznanstev. Marsikomu, ki želi v trenutnih kaotičnih razmerah, v katerih smo, preživeti, to ne uspeva brez »kemije«.

»Mojo generacijo je doletel še dodaten udarec, ki se tiče ženske skrite intime. Poročene smo dvajset, trideset let, v marsikaterem zakonu je že pošteno zaškripalo, možje so si našli ljubice, njihove žene pa so doma dodatno obremenjene še s svojim staranjem, ki ga poskušajo ustaviti z določenimi potezami, ki ne prinašajo ničesar dobrega. Poznam osebo, ki ji je mož očital, da je postala predebela, poleg vseh obveznosti je začela obiskovati fitnes, hujšati in vse, česar se je lotila na ihto in v želji, da se čim prej pokažejo rezultati, je na njenem telesu pustilo grozljive sledi,« še dodaja, kot da bi želela opravičiti kakšno od svojih potez, ki ni bila ravno običajna.

Temelj za Katarinin stres se je začel graditi že v njenem otroštvu. Imela je zelo posesivno mamo, ki je v hčerki že kmalu prepoznala nekatere talente, predvsem zaradi izjemnega spomina. Prej, preden je vstopila v prvi razred, je obiskovala tečaje treh tujih jezikov. Nekdo je Katarinini mami pač zagotovil, da tistega, kar se otrok nauči v prvih šestih letih življenja, nikoli ne pozabi.

»Brat, ki po njenem mnenju ni bil tako pameten kot jaz, je imel brezskrbno otroštvo. Skupaj s prijatelji je lahko počel, karkoli je hotel, medtem ko so mene vodili z enega konca Ljubljane na drugega, od ene profesorice tujih jezikov do druge. Vmes me je očetov kolega poučeval logike, mama, ki je pred poroko delala v gledališču, pa me je uvajala v skrivnosti nastopanja in retorike. V svoji sobi nisem imela medvedkov, punčk in drugih igrač, temveč le gramofon in brez števila plošč, ob katerih sem utrjevala različna znanja. Spominjam se, da so me pogosto vodili okoli zdravnikov, kajti v ustih so se mi delale razjede (afte), ki so dodobra zaznamovale tudi osemletko in srednjo šolo. Predstavljate si, da vas v ustih nenehno nekaj boli in moti, vi pa ste lačni kot volk, pa zato ne morete jesti? Bilo je grozno. Priznam. Ampak mama mi je zagotavljala, da sem sama kriva, ker si po potrebi na stranišču ne umivam rok. Kar je bila čista laž. Največkrat sem si roke zdrgnila še s krtačo, da so bile nenehno zardele in zabuhle. Spominjam se, da me je tudi zdravnik včasih pobaral, kako je z mojo čistočo, kar me je zmeraj silno žalilo. Danes vem, da so afte predstavljale nekakšen upor telesa pred mentalnim nasiljem, ki so ga izvajali nad mano,« se spominja Katarina.

Na srečo je imel dan le 24 ur, drugače bi njena mama stuhtala še kakšno dodatno dejavnost, v katero bi porinila svojo hčer.

»Največji paradoks pa je ta, da je brat, ki so ga vsi imeli za malo »zaostalega«, z lahkoto naredil dve fakulteti (istočasno), potem je odšel v tujino, kjer je na eni najbolj prestižnih univerz zagovarjal doktorat. Jaz pa, biser inteligence, sem komaj čakala, da zmečkam fakulteto, kar se je tudi zgodilo, le da ocene še zdaleč niso bile tako briljantne, kot se je od mene pričakovalo.« (se nadaljuje)