Šepetalnica za veter (14)

Besedilo: Cvetka Bevc
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 27. september 2010 / 06:00

Katja se do tedaj za ujetnike na videz ni zmenila, šalila se je z ostarelim hlapcem, z ženskami veselo klepetala, se pridružila petju pesmi, čeprav se je ves čas neutrudno sklanjala nad zemljo. Dela je bila vajena, oče ji nikoli ni prizanašal, še zlasti ko so bratje odšli, je nehote prelagal nanjo tudi tisto, s čimer bi ji v drugačnih okoliščinah prizanesel. Ali pa tudi ne. Kajti Katja je bila kljub majhni rasti krepkih rok, žilavega duha in upornosti, nad katero je njena mati tedaj, ko je še živela, zmajevala z glavo. Skrbelo jo je za odraščajoče dekle in ko jo je bolezen priklenila na posteljo, je Katjo velikokrat poklicala k sebi, ji polnila glavo z nasveti, pridigala o izboru snubcev, za katere je upala, da jih ne bo pobrala vojna. Mihelčičev Franc iz sosednje kmetije se ji je zdel več kot primerna partija, znal bi s to njeno neugnanko, ki je ob predlogih mrščila čelo in le zaradi mamine bolezni ni jezikavo ubesedila nejevolje. Sicer pa bi tudi že iz navade zakljubovala, čeprav bi ji stara Lužnikarica postregla s čim primernejšim. Ta ima hudiča v krvi, je imel navado reči Katjin oče, kadar se je spopadel s hčerkino trmoglavostjo. Zato ga je tembolj presenetilo, ker ga je tokrat ubogala in skorajda stekla do Vasilija, ki se je pravkar zravnal na drugem koncu njive. Pa saj je vedela za njegovo prisotnost od prvega trenutka, skrivala je drget in ga razblinjala pod zamahi srpa, da se je zdaj z vso močjo razrasel v njej, ko je s trepetajočim glasom zaklicala njegovo ime in pokazala proti drevesu, pod katerim so že posedli prvi žanjci. Potem se je z roko dotaknila ust in nekajkrat mljasknila. Pa kaj se grem, menda razume, da je čas kosila, se je ujezila sama pri sebi, saj fant ni neumen, ob nesreči je pokazal dovolj prisebnosti, pa tudi dela se je po prvih neokretnostih hitro polotil. Kljub vsemu se je videlo, da ima z zadevo prvič opravka. Najbrž je mestni škric, si je rekla Katja, ali pa kakšen graščakov sin, le kaj si, trapica, domišlja, če ne bi bil ujetnik, takile kmečki deklini zagotovo ne bi namenil nobene pozornosti. Kaj šele poljubil roke, kot je to storil oni dan, da jo koža še vedno zapeče, če se le bežno dotakne spomina. In zagotovo je zdaj ne bi obdaril s širokim nasmehom, pospešil koraka, stopil z njo vštric in izkoristil zadnjega dela poti, da jo je lahko ogovoril. Na hitro se je trudil nekaj razložiti, med rusko drdranje stavkov pridodal nekaj slovenskih besed, da je poslušalka razbrala okorno ponavljanje moram te videti. Nazadnje ji je na hitro nekaj porinil v roke. Katja je lahko le upala, da nihče ni opazil ujetnikove kretnje. Še najmanj pa vojak, ki ga je predramil hrup ljudi okoli njega. A nič ni kazalo, da bi kdorkoli izmed žanjcev namenjal pozornost bližajočemu se paru. Vsaj Katji se je zdelo tako, ko je v stisnjeni pesti na otip prepoznala kos papirja, razumela, da ji je moški napisal sporočilo, ga urno porinila v žep predpasnika in se usedla k ostalim ženskam, kot da se ni nič zgodilo.

Toda pripetljaj ni ostal neopažen. Stari Lužnik je ujel hčerkino roko v trenutku, ko se je izmuznila iz Vasilijeve; Giovanni, italijanski ujetnik, s katerim se je Vasilij spoprijateljil v zadnjih dneh, pa je s pogledom spremljal Vasilija od trenutka, ko je stopil za Katjo. On je namreč bil tisti, ki je Rusu pomagal sestaviti sporočilo. Po mami Slovenec in očetu Italijan je bil vešč obeh govoric, pa še rusko je za silo tolkel. V ujetništvu je bil šele nekaj časa in pod skupnim jarmom hiral skupaj s tistimi, ki so krivili Italijo za začetek vojne. (se nadaljuje)