Triglav ne živi, ampak životari

Besedilo: Miroslav Braco Cvjetičanin
Kategorija: GG Plus / četrtek, 23. september 2010 / 06:00

Pogovor: Tadej Peranovič, "deklica za vse" v Akademskem vaterpolo klubu Triglav Kranj

Naslov je slaba novica. Akademski vaterpolski klub Triglav Kranj je bil nekoč paradni konj kranjskega športa. A klub ne more živeti od preteklosti. V sedanjosti komaj živi, pravzaprav životari. Kako pa bo v prihodnosti, ve samo Tadej Peranovič, ki ob svojem imenu nosi klubsko ime »deklica za vse«. To pomeni, da je trener, sekretar kluba in je najodgovornejši, da se kranjska vaterpolska žoga še drži nad vodno gladino. Ne bi bilo pošteno, če bi napisal, da je Tadej ostal sam, ker je v klubu še nekaj članov, ki jim ni vseeno, kako funkcionirajo, pa vendar je osamljeni jezdec bazenskih valov, ki so iz sezone v sezono vse višji in ki znajo zelo kmalu razbiti barko akademskega vaterpolo kluba Kranj.

Še ne dolgo tega so na tribunah ob kranjskem odkritem in pokritem olimpijskem bazenu sedeli veljaki, ki so se zelo radi nastavljali kameram in fotoaparatom. Bili so videni med tisočglavo množico navdušencev nad tem športom. Danes je klub eden redkih, ki nima niti enega sponzorja, niti enega navdušenca nad vaterpolom, ki bi bil pripravljen finančno podpreti šport, ki ima 64-letno tradicijo v Kranju! Ob branju, listanju knjige, ki nosi naslov Veličastnih šestdeset let kranjskega vaterpola, ki jo je napisal Slavko Brinovec, se zdi neverjetno, da je klub v tako slabem stanju, kot je trenutno. To so v vseh letih najtežja leta kluba. To so leta, ko je prihodnost zelo negotova. Bližnja prihodnost …

»Mladinske in kadetske selekcije so polne in so še vedno najboljši, nepremagljivi v državi. Najmlajši so zbrani v Vaterpolski šoli in jih je trenutno okoli trideset. Torej za podmladek se nam ni bati. Ti podatki povejo, da je vaterpolo med mladimi še vedno priljubljen in da so zelo dobri in obetavni. Problem je članska ekipa. Sestavljena je iz samih mladih fantov, ki pa že vrsto let ne morejo biti najboljši v državi. To je za naš klub nezadovoljivo, če preštejemo vse naše naslove in lovorike iz preteklosti. Odličnih tujih igralcev si ne moremo privoščiti, ker ne moremo plačati niti svojih. Od prve ekipe ne moremo niti zahtevati sto odstotne prisotnosti na treningih, kaj šele, da bi izbirali med kadrom. Fantje igrajo ljubiteljsko, prostovoljno in najboljši plačan igralec dobi tristo evrov na mesec. O evropski ligi lahko samo sanjamo in jo gledamo po televiziji, saj se ne moremo pridružiti niti Jadranski ligi, ki je trenutno ena najzanimivejših lig v Evropi. Če bi hoteli sodelovati v Jadranski ligi, bi moral biti naš letni proračun najmanj 200 tisoč evrov! To so za nas sanjski denarci, ki so seveda nedosegljivi,« je pojasnjeval Tadej Peranovič in dejal, da se mu zdi, da samo tarna. Prikimal sem mu in skušal poiskati kako vprašanje, ki bi dobilo vzpodbuden odgovor.

Na vprašanje, kje so ljubitelji kamer in fotoaparatov, se je najprej kislo nasmehnil: »Oni niso naše edino upanje. Če ne želijo več pomagati, jih ne moremo prisiliti, lahko pa jih motiviramo. Klub je še vedno zdrav in ima svoj življenjski utrip. Mladi niso obremenjeni s problemi vodstva. V bazenih je še vedno veliko veselja, smeha, delavnosti, druženja. Starši otrok so več ali manj zadovoljni, ker vidijo, da otroci uživajo v igri. Klub ima narejeno zelo natančno štiriletno strategijo, iz katere se da razbrati, da se ne predajamo, da delamo vsak dan in si prizadevamo, da bi vaterpolo spet bil tam, kjer je že bil … med najbolj priljubljenimi športi na Gorenjskem. Vsak dan iščemo ljubitelje vaterpola, ki bi pomagali na kakršenkoli način. Seveda je finančna pomoč najbolj dobrodošla, ker nam je trenutno prioriteta, da članska ekipa spet postane najboljša v državi. Članska ekipa je zgled vsem in če bo ona delovala uspešno, potem bo to potegnilo več stvari zraven.« Tadej me je prosil, naj članek ne bo kot moledovanje ali prošnja ali jamranje. Tega mu nisem mogel zagotoviti, sem bil pod prevelikim vtisom knjige Veličastnih šestdeset let kranjskega vaterpola.

Vprašal sem ga po prvih šestdesetih letih kluba. Odgovoril mi je, da je bilo do nastanka knjige vse v redu oziroma so se leta 2006 začeli kazati prvi znaki krize, vendar takrat si še niso predstavljali, da bo tako hudo. »Imeli smo še sponzorje, bili smo najboljši v državi. Danes je naš edini sponzor Mestna občina Kranj, ki nam odobri kos pogače, ki nam tako ali tako po zakonu pripada, in to je vse. Ves ostali denar dobimo na prireditvah, donacijah, članarinah in šolninah v vaterpolo šoli,« je zaključil Tadej Peranovič, nekdaj odlični igralec zlatega obdobja Akademskega vaterpolskega kluba Triglav Kranj. Na koncu lahko napišem samo to, da si preberite knjigo Slavka Brinovca in razumeli boste, kaj sva vam hotela s Peranovičem povedati. Mogoče vam zbudi še voljo po pomoči …