Dober dan, šola (3)

Kot kaže, se bom vse življenje potikala po šolah. Saj je to takšno luštno potikanje, združeno z delom, ki ga rada opravljam, in z ljudmi, od katerih se učim.

Tako sem se včeraj spet nekaj naučila iz uvodnega govora ravnateljice v eni izmed gorenjskih šol. Gospa mi je dala misliti z besedami, da ima šola postavljen standard, da bi starši vsaj enkrat na mesec prišli v šolo in se zanimali za svojega otroka. Lahko pridejo zjutraj ali zvečer ali sporočijo, kdaj lahko pridejo. Če staršev ne bo, bodo v šoli storili korak proti njim in jih povabili. Razmišljala sem o besedi standard in mi je všeč. V slovarju slovenskega knjižnega jezika piše, da je to enotni predpis za mere, za kakovost izdelkov. Še bolj kot to sodi v šolo opis, da je standard tisto, kar določa, kako nekaj sme ali mora biti. Včasih so besede bolj pomembne, kot si mislimo, saj določajo jasnost naših sporočil. Če bi ravnateljica rekla, da starši lahko pridejo, ali da je zaželeno, da pridejo, je to nekaj povsem drugega, kot sporočilo, kaj od njih pričakujejo. To je enako kot pri zobozdravniku – če nam določi datum kontrole, bomo skoraj zagotovo prišli. Kadar reče, naj se ob priložnosti oglasimo, pa se zna zgoditi, da bo šla priložnost mimo. Sporočilo o standardu sporoča staršem vsaj še troje. Naša šola ima svoja merila. Ker si želimo dobrega sodelovanja, povemo staršem, kaj od njih pričakujemo. Vsaka dobra šola ima svoja merila. O njih je potrebno govoriti in jih tudi znati spraviti v življenje. Kadar o njih molčimo, lahko nanje hitro pozabimo. Ponavljanje tega je zato nujno potrebno iz leta v leto, kot obnavljanje dobrih navad med ljudmi. Če nismo pozorni nanje, jih lahko prerastejo druge, slabše. Poleg tega so v sporočilu jasne posledice naših odločitev. Ko staršev ne bo, jih bodo iz šole prijazno povabili. Ne zato, da zadostijo standardom, marveč zato, ker jim je mar za to, kaj se dogaja z otroki. To je pa vedno koristno slišati, kajne.