Zgodovina slovenskega planinstva

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 20. september 2010 / 06:00

Poletni del planinske sezone gre počasi h koncu, v drugih letnih časih se večina planincev ne podaja v visokogorje.

Kako se tedaj ohraniti v planinski formi do prihodnje sezone? Odgovor je dvojen: telesno formo si ohranimo v nižjih hribih in v dolini, duhovno pa z branjem planinske literature in z obiskom Slovenskega planinskega muzeja v Mojstrani. Ogled slednjega je možen skozi vse leto, branje prav tako. V tem zapisu vam še posebej priporočam knjigo, v kateri je doslej najbolj celovito povzeta Zgodovina slovenskega planinstva. Tak je njen naslov, napisal jo je priznani slovenski gornik in planinski publicist dr. Tone Strojin, po stroki pravnik, podnaslov pa se glasi: Slovenska planinska organizacija SPD-PZS 1893-1948-2003. Krovna oziroma osrednja organizacija se je od ustanovitve 1893 do 2. sv. vojne imenovala Slovensko planinsko društvo (SPD), od 1948 dalje pa Planinska zveza Slovenije (PZS); v knjigi je zajetih njenih prvih sto let, zato je sklepna letnica 2003. Sicer pa avtor domiselno razdeli slovensko planinsko zgodovino na tri velika obdobja: obdobje meščanskega planinstva (1893-1941), obdobje množičnega planinstva (1945-1990) in obdobje liberalne usmerjenosti v planinski organizaciji (po letu 1990). Res so bili v prvem obdobju planinci le tisti, ki so si to upali in zmogli; »navadnim« ljudem se hoditi v hribe ni niti spodobilo. Po letu 1945 smo planinci postali tako rekoč vsi, v zadnjih dveh desetletjih pa smo priča novim, raznolikim pojavom v planinstvu, ki se očitno »resetira«, »na novo zaganja« (rečeno v računalniškem žargonu), za povzetek tega dogajanja pa je še prezgodaj.

Navedimo nekaj posrečenih pogledov avtorja na navedena tri obdobja. »Subjekt prvih petdesetih let organizirane dejavnosti je bil član SPD, planinec, ki ne dela težjih tur, se ne izpostavlja, hoja mu je v užitek, nekaterim celo športni motiv ob nedeljah … Kot naslednjo značilnost meščanskega planinstva štejemo socialno razlikovanje, saj revnejšim in manj premožnim planinstvo ni bilo socialno dostopno. Člani SPD so bili uradniki, izobraženci, trgovci, duhovniki, redki študenti, ne pa delavci ali kmetje.« Slednje je gotovo res, sam bi dodal, da delavcem in kmetom planinstvo ni bilo samo socialno nedostopno, ampak se jim tudi ni spodobilo. In kaj je bilo najbolj značilno za obdobje po 1945? »Če hočemo izrisati značilno podobo povojne planinske organizacije, potem moramo poudariti: povezanost planinske organizacije z ljudsko oblastjo; državne subvencije pri obnovi planinskih postojank in poti; sovpadanje planinskih interesov s splošnimi ljudskimi interesi; skrb za planinsko premoženje kot del družbene lastnine.« Pa še: »Karizmatičnih posameznikov, ki so nekoč na Slovenskem in v planinski organizaciji že bili, ni bilo več; kar naj bi jih bilo, jih množičnost ni pustila na dan.« Kaj pa čas po 1990? »Novejše obdobje še ni izoblikovalo pogledov na planinstvo, v tem pogledu je nekonformistično do vsega in vseh … Čas, v katerem živimo, ni naklonjen prostovoljnemu delu, ne za društva, ki niso več deležna državne podpore. Od iznajdljivosti in podjetnosti funkcionarjev planinske organizacije je odvisno, kje se srečata država in planinska organizacija. Žal je danes mesto tudi za populizem z vsemi oblikami, ki v samih začetkih planinske organizacije ni veljal za odliko. Spreminjajo se tudi vrednote, tako v planinstvu, gorništvu in celo v alpinizmu oz. himalajizmu. Drugačen je značaj slovenskega planinstva, kar je odraz raznih okoliščin, od ekonomskih, političnih in etičnih do osebnih. Ni več v modi transverzalna hoja ne večdnevne ture. Temu primerno se krajša čas tur in veča število enodnevnih izletov in tur. Pada število nočitev v planinskih kočah in temu primeren je izkupiček iz prometa. Celo planinec – nealpinist – živi predvsem iz nahrbtnika po načelu: vse, kar potrebujem, nosim s seboj.«

Zanimivo, mar ne. Sicer pa tri obdobja v naši planinski zgodovini predstavljajo le tri od dvanajstih delov knjige. Naslovi drugih so: Naše gore in ljudje v znanosti in umetnosti; Osvajanje Triglava; Iz predzgodovine SPD; Začetki in razvoj alpinizma pred prvo svetovno vojno in do leta 1940; SPD med drugo svetovno vojno; Druge dejavnosti pri PZS; Organizacijske povezave SPD-PZS po svetu in doma; Slovenska planinska društva, koče in transverzale; Nekateri pokojni zaslužni slovenski gorniki. Seznam uporabljene literature in osebno kazalo delata knjigo tudi znanstveno. Skratka: monumentalno delo, za katerega lahko avtorju samo čestitamo. To je knjiga, ki je ni treba prebrati naenkrat od začetka do konca; bolje je, če jo beremo večkrat po delih, ki nas najbolj zanimajo. Pri roki bi jo moral imeti vsak, ki se počuti kot poklic(a)ni planinec.