Šepetalnica za veter (13)

Besedilo: Cvetka Bevc
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 20. september 2010 / 06:00

Vasilijeve ponavljajoče se besede so zamrle, nastala je tišina, ki jo je motilo le vztrajno brenčanje muhe, ki je poletavala od enega do drugega moškega, ne da bi se ta dva zmenila zanjo. Odločitev je visela v zraku. Zdajci je Fritz sunkovito dvignil roko. Nadležna muha mu je sedla na nos, pogled iz Vasilijeve strani je moral biti komičen, tega se je vojak zavedal bolj kot skritega gomazenja misli. Nikoli ne veš, kako se vojna konča, zadnje novice s soške fronte niso obetavne, če poskrbi za tegale ušivca, mu mogoče to kdaj še prav pride, predvsem pa si je z mučnim čakanjem povrnil dostojanstvo. In se je sklonil nad papir, ne da bi izrekel eno samo besedo. Ujetnika naj za nekaj časa premestijo v južno taborišče, bliže bo Lužnikovi kmetiji, v zadnjem mesecu so že nekaj krepkih možakov razposlali naokoli, da pomagajo kmetom, eden več ali manj, nič čudnega ne bo v tem, a ukazal bo, da naj mu še s kako malenkostjo zagrenijo življenje. Da ne bo oni mislil, da je postal nekakšen rezervni hlapec, ki mu iznenada pripadajo dobrobiti civilnega življenja. "Tako," je bilo edino, kar je rekel, ko je pod pronicljivim ujetnikovim pogledom končal s pisanjem, se zravnal in pokazal proti vratom. Težko bi Vasilij razbral iz njegovega obraza, ali je njegovo prosjačenje imelo uspeh, a prav ta breizraznost je bilo skrito zagotovilo, da se bo že naslednjega dne srečal s Katjinim pogledom. Vsaj tako je upal.

Ni se zgodilo ravno naslednji dan, čeprav se je takrat Vasilij že priključil skupini pešakov, namenjenih v vas. Bodi potrpežljiv, je prepričeval samega sebe, skloni hrbet, glej v tla, molče si nalagaj vreče, ne dopusti srcu, da pospeši utrip, ko zagledaš obličje kmečke hiše. Vzemi v roke srp, tako kot tvoji trije tovariši, usmerjaj korake po stezi navzgor in navzdol, samo vzpenjaj se in ne dvigni pogleda, tudi ko zaslišiš ženski smeh in neko pesem, ki razposajeno oznanja, da se obeta obilna žetev. Po Koroškem po Kranjskem že ajda zori, en deklič jo žanje, jo glavca boli, ga je kasneje učila Katja, ki se je pomešala med delavce, kot da ji je malo mar, koga izmed ujetnikov so določili za sklanjanje nad zemljo in potege s srpom. Za varnost naj bi zadostovala prisotnost zdolgočasenega vojaka, ki se je zavlekel v senco bližnjih dreves in od tam nekaj časa opazoval delavce. Nazadnje sta ga premagali spanec in vročina, da je zaspal opijanjen tudi od vina, ki mu ga je Lužnik natočil, ko se je v času kosila pridružil žanjcem in še sam poprijel za srp. Vreme je naklonjeno, treba je pohiteti, končno ima dovolj delovnih rok, da na teh svojih zaplatah opravi, kot se spodobi. Ni mu treba več povprašati za nasvet Ajdovske deklice, kdaj je primeren čas za žetev, zdaj je pravljična vojaška oblast, ki je končno pokazala nekaj posluha za potrebe kmetov. A fantje bodo jedli, kot da so njegovi, si je obljubil Lužnik, pošteno garajo, in zlasti tisti modrooki mladenič se žene, kot da je zastavil tekmovanje v pridnosti. Za nikogar se ne zmeni, čeprav se ženske že šalijo z njegovima tovarišema. Ne, ne bo gledal mrkih obrazov, sveti čas je to, kruh bo slajši, če bo žetev vesela, si je rekel Lužnik, ko je poslal svojo hčerko, da bi tudi Vasilija poklicala h kosilu. (se nadaljuje)