Nacionalno identiteto ogroža novi totalitarizem, kapital

Besedilo: Danica Zavrl Žlebir
Kategorija: GG Plus / nedelja, 19. september 2010 / 06:00

V času globalizacije je nacionalna zavest še posebnega pomena, česar se morajo zavedati zlasti mladi, kajti ti bodo ostali jutri, je prejšnji teden na Glasovi preji na kranjski gimnaziji, kjer je bila večina poslušalcev mladih, dejal tržaški pisatelj Boris Pahor.

S tem je gost Glasove preje, 97-letni slovenski pisatelj in domoljub ter veliki Evropejec (leta 2007 je prejel prestižni francoski naslov viteza legije časti) Boris Pahor utemeljil, zakaj je želel spregovoriti mladim. Veliko nastopa po šolah, v Italiji je kar 160-krat govoril mladim, v Firencah celo pred pet tisoč ljudmi. Tudi slovenskim dijakom želi govoriti o narodni zavesti in o zgodovini, kajti ravno razumevanje in spoštovanje preteklosti, kulture in jezika je pot h graditvi nacionalne zavesti. Veliko tega ne najdemo v šolskih knjigah, meni Boris Pahor, ki pravi, da ga vabijo tudi v slovenske šole, a ne tisti profesorji, ki so še pod Kardeljevim vplivom.

Himna, ki ne govori o domovini

S kranjsko gimnazijo ga povezuje ime njene nekdanje profesorice slovenščine Marije Žagar, s katero sta si dopisovala od leta 1961 do njene smrti 1998. Letos je o tem izšla knjiga Sončna ura, ki jo je v pogovoru z uglednim gostom predstavil voditelj Glasove preje Miha Naglič. Korespondenco sta uredila Kranjčan dr. Miran Hladnik, dijak Marije Žagar, in njegova sodelavka dr. Urška Perenič. Kranju pa je ugledni gost namenil nekaj prijaznih besed tudi zaradi dejstva, ker v Prešernovem gaju stoji najstarejši protifašistični spomenik v Evropi, spomenik bazoviškim žrtvam, štirim usmrčenim slovenskim domoljubom in antifašistom, ki so se pred 80 leti uprli raznarodovanju. S Kranjem in Prešernom pa je povezal še eno zanimivo misel. »V Kranju, ki velja za Prešernovo mesto, bi lahko sprožili akcijo za spremembo slovenske himne. Za himno je izbrana predzadnja kitica Zdravljice, ki govori o sosedih, namesto da bi bila to druga kitica, ki govori o domovini: Bog našo nam deželo, Bog živi ves slovenski svet … Sami sebe puščamo ob strani. O spremembi sem že velikokrat govoril in zanjo dobil tudi podporo akademikov,« je dejal Pahor.

Zgrešeno stoletje

Boris Pahor sam je živa zgodovina 20. stoletja. Pomni požig Narodnega doma v Trstu leta 1920, ko je bil star sedem let. Z družino so živeli v soseščini in Slovenci so bili z domom zelo povezani. »Še prejšnje leto smo bili otroci povabljeni v Narodni dom in tam dobili darila za Miklavža, zato se mi je ta dogodek še posebej zapisal v možgane, mozeg, hrbtenico …,« se spominja dogodka izpred devetdesetih let. Slovenci so bili takrat pod italijansko dominacijo ne le brez pravice do lastnega jezika, temveč tudi nenehno zasramovani, kar se je še stopnjevalo v času fašizma. Po prihodu Mussolinija leta 1922 je bilo veliko slovenskih razumnikov interniranih, prepovedane slovenske knjige so kot tobak tihotapili čez mejo, Italijani niso dovoljevali šolanja v slovenskem jeziku in tudi Boris Pahor je moral v italijanske šole. »Hoteli so, da postanemo Italijani,« je dejal. Šolal se je na semenišču in naredil tudi dva letnika teologije, vendar ni želel postati duhovnik, češ da je bil tudi Vatikan pod vplivom fašistične države. Miha Naglič je sogovornika spomnil še enega zgodovinskega dogodka, namreč kapitulacije Italije leta 1943. Pahor je bil italijanski vojak v Libiji, pozneje pa vojaški tolmač v Lombardiji. Leta 1943 se je vrnil v Trst in se v slovenskem Primorju pridružil narodnoosvobodilnemu boju. Pozneje so ga ujeli domobranci in ga predali nacistom. Zaprli so ga v Trstu in zatem poslali v taborišče. Bil je kar v treh nacističnih taboriščih, izkušnje iz Natzweiler Struthofa je popisal v svojem najbolj znanem delu Nekropola. V svobodo pa se je leta 1945 vrnil iz zdravilišča, saj je v taborišču zbolel za jetiko. Po koncu vojne je dokončal študij na univerzi v Padovi in več kot dve desetletji poučeval italijansko književnost na slovenski akademiji v Trstu. O 20. stoletju bi lahko priredili cel seminar, ne le predavanje, je dejal Pahor, ki za prejšnje stoletje nima prijaznih besed. »To je bilo kljub velikemu razvoju najbolj zgrešeno stoletje, kar zadeva ravnanje s človekom, ki so ga mučili, uničevali, v taboriščih celo sežigali!« Po drugi svetovni vojni in zmagi nad fašizmom bi pričakoval, da se bo svet spremenil na bolje, a prišel je novi totalitarizem, Pahorju in njegovim idejam nenaklonjeni komunizem. Matična država mu je zamerila sodelovanje z oporečnikom Edvardom Kocbekom, svoje misli je lahko izražal v reviji, ki jo je izdajal v Trstu. Njegove ideje o nacionalnosti ni sprejemala niti uradna (Kardeljeva) politika, niti avantgarda (Kermauner, Rupel, Grafenauer), češ da gre za nacionalizem. To ne drži, zatrjuje Boris Pahor, pač pa je šlo in še vedno gre za nacionalno identiteto. Tudi v današnji Evropski uniji, kjer smo lahko velika evropska družina, a o tem ostajamo Španci, Francozi, Slovenci …, je prepričan Boris Pahor, ki meni, da tej identiteti danes grozi nov totalitarizem, to pa je logika globalnega kapitala. Zato je pomembno, da se tega zavedo mladi, ki bodo živeli v prihodnjem globalnem svetu. Boris Pahor, ki kot zamejec in pripadnik narodne manjšine to vprašanje vse življenje močno občuti, se za svoje ideje aktivno trudi tudi v mednarodni organizaciji za zaščito jezikov in kultur, v kateri deluje od leta 1976.

Marija Žagar: prijateljica, svetovalka, mentorica

Narodni identiteti je bila namenjena glavnina pogovora 104. Glasove preje, čeprav naj bi bila knjigi Sončna ura in Pahorjevemu dopisovanju z Marijo Žagar. Toda v knjigi gre prav za to, je dejal gost, češ da sta z dopisovalko veliko razglabljala o teh vprašanjih. Zanikal je tudi, da bi šlo za knjigo o ljubezni: »To ni knjiga o ljubezni, saj sva bila oba vezana. Sva si pa ljubeznivo dopisovala.« O njej sicer pravi, da je bila evropska profesorica, odlična poznavalka literature, do katere je gojila kritično distanco, dijaki so jo občudovali. Bila mu je tudi svetovalka in mentorica. Pahorjeva in njena družina sta bili prijateljski, veliko so se družili v hišici zakoncev Žagar na Uskovnici. Boris Pahor se je spomnil tudi njenih zadnjih let, ko jo je zelo prizadela selitev iz hiše ob gimnaziji in pozneje bolezen. Marija je bila tudi prijateljica pisateljeve žene Rade, za katero Pahor priznava, da je, tudi sama pisateljica in sodelavka pri izdajanju njegovih revij Sidro in Zaliv, živela v njegovi senci. Radoslava je izvirala iz elitne primorske družine Premrl (njen brat je bil narodni heroj Janko Premrl Vojko), posestnikov in trgovcev, ki so v času fašizma izgubili več svojih ljudi, v komunizmu pa so jim pobrali še premoženje.