Slap Boka, planina Kuhinja (8)

Prvi postanek sva naredila ob cesti, kjer sva zagledala turistično tablico za ogled arheološkega najdišča Tonovcov grad. Pot se je začela z zelo strmimi stopnicami, vsekanimi v skalo. S pomočjo žic sva prispela v gozd, od koder je bilo do vrha samo še 15 minut. Tu je stala v pozni antiki od 4. do 6. stoletja n. št. vas, ki jo je na eni strani varovala prepadna stena, na drugih pa strma pobočja in kamnito obzidje. Na ličnih panojih so predstavljeni izsledki izkopavanj, ki jih je na najdišču opravil Inštitut za arheologijo ZRC SAZU v Ljubljani. Odkrili so velik zbiralnik za vodo, ki je zdaj prekrit z lepo leseno streho, in kar tri zgodnjekrščanske cerkve. Notranjosti dveh cerkva, ki se skrivata znotraj zaščitnih stavb, si nisva mogla ogledati, ker sva si v kobariškem muzeju pozabila izposoditi ključ.

Spustila sva se nazaj do ceste in se odpeljala naprej proti Bovcu. Kmalu za vasjo Žaga je ob cesti na obeh strani mostu urejeno parkirišče. Ker je bilo prvo polno, sva avto pustila na levem bregu Soče. Takoj čez cesto sva zagledala markacijo in tablico, na kateri je pisalo »izvir Boka«. Če hočeš videti sam slap, pa moraš iti po desni strani. Midva nisva bila dovolj pozorna in sva ubrala pot proti izviru. Dve uri težke, delno z žicami varovane poti sva le s težavo premagala. A na vrhu je bil trud poplačan. Najprej sva se napila in osvežila s kristalno čisto in mrzlo vodo, potem pa uživala v pogledu na izvir in vodo, ki je padala v globino 104 m pod nami. Utrujena in rahlo razočarana, ker nisva videla slapa, sva se vrnila domov, ogled slapa pa prihranila za naslednji dopust.

Na prvi julijski dan sva se spet oblekla športno in se z avtom odpeljala do planine Kuhinja (991 m) pod Krnom. Na vrhu Krna sva bila že dvakrat pred leti, zato sva tokrat izbrala lahko, eno uro dolgo pot do Planice (1376 m). Nekaj časa hodiš po makadamski poti, potem pa te oznaka (pot miru - Italijanska kapelica) pri odcepu vodi levo po sicer označeni, a slabo shojeni poti do vrha. Očitno le malokateri planinci zaidejo sem. Čisto na robu prepada je postavljena kapelica iz belega kamna v spomin italijanskim vojakom prve svetovne vojne. Nad vhodom je napis »zavetišče trpečih«. Na poti nazaj naju je zmotil konj, ki je očitno ušel gospodarju. Kar lep del poti je hodil za nama, tik pred planinsko kočo na Kuhinji pa se je obrnil in odpeketal. Midva sva se tu osvežila s kislim mlekom in se odpeljala do Mosta na Soči.