Sodišče reši pravne probleme, mediacija pa življenjske

Po skoraj desetih letih, ki so minila od poskusne uvedbe mediacije na ljubljanskem okrožnem sodišču, je ta način mirnega reševanja sporov pri nas postal poznan in priznan. Pa ne samo na sodiščih, mediacija poteka na več zasebnih centrih, pri različnih gospodarskih združenjih, zdaj pa tudi v lokalnih skupnostih. Ledino na tem področju je v Sloveniji zaorala prav Mestna občina Kranj.

Zgodba se je začela s skupino sodnikov in aktualnim pravosodnim ministrom Alešem Zalarjem, ki so leta 2001 uvedli poskusni projekt. Po besedah Gordane Ristin, vodje Oddelka za alternativno reševanje sporov na Višjem sodišču v Ljubljani in predsednice Društva mediatorjev Slovenije, so naleteli na kar nekaj odporov, vendar so vztrajali in ves čas poudarjali tudi kakovost mediacij in mediatorjev. Z mediacijo se lahko rešujejo najrazličnejši spori: od medsosedskih, družinskih, predvsem ob razvezah ali zaradi dediščine, šolskih (med vrstniki, med učitelji in starši, med učitelji in vodstvom šole), delovnih pa do gospodarskih in potrošniških sporov. Posebno koristna za družbo je mediacija med storilcem kaznivega dejanja in njegovo žrtvijo, z mediacijo pa se lahko rešijo tudi širši družbeni spori ter spori med skupinami, narodi, državami.

Gordana Ristin, ki stanje mediacije v Sloveniji seveda dobro pozna, je povedala, da smo se s sprejemom Zakona o alternativnem reševanju sodnih sporov uvrstili v svetovni vrh, kar zadeva sistematično širjenje in organiziranost mediacije na sodiščih. Ta zakon nalaga prvostopenjskim sodiščem (okrajna, okrožna in delovna sodišča), na višjih pa v roku dveh let, da pred začetkom sojenja strankam ponudijo mediacijo. V razvitem svetu je mirno reševanje konfliktov pojmovano kot civilizacijski standard in v gospodarstvu na primer spada v pojem odličnosti, zato ni nenavadno, da so tuja farmacevtska podjetja, ki delajo pri nas, pri svojem združenju ustanovila enega prvih mediacijskih centrov. Društvo mediatorjev Slovenije je pomagalo pri vzpostavitvi še dveh centrov za mediacijo v gospodarstvu: pri Slovenskem zavarovalnem združenju, kjer deluje že od leta 2004, ter pri Slovenski obrtno-podjetniški zbornici, kjer si želijo, da bi ga odprli letos jeseni. Kot je povedala Vesna Podržaj, bo center namenjen njihovim članom, pričakujejo pa, da bo največ delovno-pravnih sporov, a tudi gospodarskih, med podjetji ter med podjetji in občani.

Po besedah Tanje Kolander iz Slovenskega zavarovalnega združenja se v njihovem mediacijskem centru v veliki večini primerov rešujejo zadeve, ko stranka uveljavlja zahteve do zavarovalnice, redki so primeri, ko zavarovalnica uveljavlja zahtevek do zavarovanca oziroma druge zavarovalnice.

Kako ravnati, če kot zavarovanci nismo zadovoljni z dodeljeno odškodnino? Če je pritožba na pritožbeno komisijo znotraj zavarovalnice zavrnjena, se zavarovanec lahko obrne na mediacijski center in predlaga mediacijo, lahko se obrne na varuha pravic zavarovancev ali pa gre na sodišče, če je izčrpal vse naštete poti. Pri Slovenskem zavarovalnem združenju stroške mediatorja poravna združenje; če je potreben izvedenec, pa se stranki dogovorita, pogosto jih plača zavarovalnica. Včasih zavarovalnice tožijo svoje zavarovance v regresnih zahtevkih: na primer v primerih, ko povzročijo prometno nesrečo zaradi alkoholiziranosti. Zavarovalnice imajo takrat po zakonu pravico do povračila določenega zneska (do 12.000 evrov) od zavarovanca, povzročitelja nesreče. »Tudi tu je veliko prostora za pogajanja, zlasti o tem, kako bo zavarovanec to plačal. Zavarovalnica lahko odloži plačilo za nekaj let ali pa popusti pri stroških in obrestih,« je povedala Gordana Ristin. Predstavila je primer dveh zavarovancev: očeta in sina, ki sta vsak imela nekaj manj kot 600 evrov plače. Imeli so hišo, v kateri sta živeli dve družini. Z zavarovalnico so se v mediaciji dogovorili za odlog plačila, zavarovalnica pa se je odpovedala obrestim in plačilu stroškov. Če bi zavarovalnica vztrajala pri tem, da ji nasprotna stran plača vse, bi s tem dve družini v primeru izvršbe postavila na cesto, in bi do denarja težko prišla, saj bi tudi hišo v teh časih težko prodala. Z novimi cenitvami in izvršbami bi imela dodatne stroške, vprašanje pa, koliko koristi. Tudi zavarovanca, torej omenjena oče in sin, sta bila vesela in zadovoljna, saj jih je celotna zadeva od takrat, ko se je nesreča zgodila, bremenila že vrsto let. Tako pa se je končno zaključila.

Mestna občina Kranj, ustanoviteljica Mediacijskega središča Kranj, se je odločila, da bo svojim občanom mediacije ponudila brezplačno. In kako je do ideje o ustanovitvi sploh prišlo? Bojan Homan, podžupan, je povedal, da se na občino že vsa leta obračajo občani, ki so prišli v spor. Največkrat gre za klasične medsosedske spore, ko se sosedje ne morejo dogovoriti glede tega, kje poteka meja. To so spori, ki bremenijo generacije in so lahko posledica nepravilno rešenih zadev in jih je zato občina dolžna pomagati rešiti. »Zato nam je bila ponudba Inštituta za mediacijo Concordia, da bi ustanovili mediacijski center, nadvse dobrodošla. Od zdaj naprej bomo vse spore, ki ne bodo hitro rešljivi, usmerjali v Mediacijsko središče.«

»Toplo pozdravljam odločitev občine, saj menim, da je zelo pomembno, da lokalna skupnost stopi naproti svojim občanom in jim ponudi za reševanje njihovih sporov mediacijo ter z brezplačnostjo te storitve hkrati približa njeno dostopnost, vsaj na začetku,« je povedala Tanja Metelko, predsednica Združenja mediacijskih organizacij Slovenije MEDIOS in strokovna direktorica Inštituta za mediacijo Concordia, ki bo v tem središču dejansko izvajal mediacije. »Naš inštitut veliko sodeluje z Italijo in videla sem, kako dobro tam delujejo takšna središča, ki jih ustanovijo lokalne skupnosti. Na podoben način, kot smo to naredili v sodelovanju z Mestno občino Kranj, bi radi postavili mediacijska središča še drugod po Sloveniji. Lokalna skupnost je namreč tista, ki mediacijo lahko ponuja povsem neodvisno, in to na vseh področjih.«