Slika kot avtonomno telo

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / ponedeljek, 13. september 2010 / 06:00

V četrtek so v Galeriji Prešernovih nagrajencev za likovno umetnost v Kranju odprli razstavo del nagrajenca Prešernovega sklada in Prešernovega nagrajenca, akademskega slikarja Emerika Bernarda.

Prostornost galerije dovoljuje koncept temeljitega predstavljanja posameznih avtorjev, Prešernovih nagrajencev. Kako ste vi pristopili k zadevi, ko je iz Kranja prišlo vabilo za razstavo?

»Glede na izhodišča tudi drugih razstav v tej galeriji sem se tudi sam odločil za neke vrste pregledno razstavo, s katero segam vse tja do leta 1969 in mojega prvega ustvarjalnega obdobja po študiju na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. To se mi zdi najbolj smiselno glede na koncept razstavišča, v katerem je želja predstaviti in se spomniti na nekatere avtorje, ki so v preteklosti zaznamovali slovenski likovni prostor. Zanimivo je predvsem to, da se avtor lahko predstavi malo širše, kako je deloval in se spreminjal v določenih obdobjih, kar nam tudi govori o tem, kaj se je zgodilo v nekem zelo živem času v Sloveniji.«

Torej ste izbirali dela od risbe in kolažev naprej?

»Ne od, ampak z risbo naprej. Risba ali skica je zame še vedno nekak izhodiščni element za likovno delo. Ampak ne v metodičnem smislu. Včasih se namreč takšna skica potem prime, se ohrani in je kasneje tudi prisotna v nekem delu, lahko pa tudi ostane sama zase, taka, kot je. Seveda pa je vse to odvisno od iskanja oziroma od prezentacije posameznih slik.

Moje življenje, pa tudi moj stik z umetnostjo, sta bila vselej zelo odprta. Recimo leta 1969 sem povsem drugače slikal, približeval sem se že delom Josepha Beuysa, imel sem drugačne predstave o umetniškem delu in sem poskušal realizirati popolnoma drugačne stvari, kot v kasnejših obdobjih. Hkrati pa je bila to tudi neka informacija zame, tako da sem se, potem ko sem se nekaj časa posvetil asemblažu, spet ukvarjal celo s figuraliko. Kasneje sem se z izkušnjami, ki sem jih dobil na začetku od asemblaža, začel približevati elementom kubizma. Seveda ne tako, kot sta to delala Braque ali Picasso, ampak sem deloval na svoj način, z dodajanjem svojih struktur. Bil pa je to mogoče prehod do modernistične slike, pri kateri je pomembno, da se slika prikaže kot avtonomno telo. To je razlika od klasike, kjer slika nekaj predstavlja, modernistično delo pa od umetnika zahteva, da vse asociacije, poglede na svet, vsa taka in drugačna videnja, ki jih dobiš pri slikanju, podrediš sliki, da ta zaživi kot bitje.«

V prvem delu razstave predstavljate predvsem kolaže …

»V spodnji galeriji so predstavljeni kolaži iz obdobja, ko sem se srečeval predvsem tudi s Schwittersovimi kolaži in asemblaži. Sam sem se navduševal predvsem na sintetični kubizem in ne na analitičnega kot Schwitters. Prav sintetični kubizem mi je omogočil, da sem lahko uveljavil svoj pogled in sem si pripravil predvsem širše ploskve in dimenzije, ki so potem tvorile avtonomne slike.«

Nikoli se niste podredili nobenemu od modernističnih tokov, pa vendarle, se imate za modernista?

»Seveda, še posebej danes, ko govorijo, da se je modernizem že izpel, da je dosegel svoj vrh in da pravzaprav kaj več na ta način ni mogoče narediti. Modernizem je nasprotno še vedno živ, in tudi sam kot slikar še vedno delujem v tem smislu.«

Precej let ste tudi predavali na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Kako ste sami kot umetnik delovali v času, ko ste učili številne današnje slikarje srednje generacije?

»Ko sem začutil, kaj je bistvo mojega poslanstva v pedagoški smeri, sem videl, da je sicer mlademu človeku potrebno dati neko trdno osnovo, ampak hkrati pa mu je potrebno tudi prisluhniti. Mladega človeka namreč spodbudijo različne stvari. Pri poučevanju moraš ohraniti dve komponenti, študentu poveš to in to je bilo po tradiciji, in on naj bi ohranil predvsem svoj pogled na tradicijo, ne sme pa ji podleči. V tradiciji ima le oporo za svoje moderne slike. Tako kot sem se prilagajal študentom, sem se vseskozi prilagajal tudi svojim slikam. Doma v ateljeju sem doživljal enako kot takrat, ko sem deloval na akademiji.«

Je na tej razstavi tudi kakšno vaše delo iz zadnjega časa?

»Slik, ki bi bile popolnoma sveže in bi recimo z njimi želel narediti popolnoma nov korak, na tej razstavi ni. Mislim, da ta čas še ni dozorel, če bom imel še toliko moči, pa me še čaka iskanje novih možnosti seveda na osnovi vseh izkušenj, ki sem jih do sedaj pridobil. To ne bodo epohalne stvari in najbrž ne bom rešil umetnosti današnjega časa, mogoče pa bodo nekakšni majhni zamiki, ki pa lahko na neki drugi ravni ali pa v neki drugi osebi spet spodbudijo iskanje naprej. V današnji likovni umetnosti vidim smisel v tem, da se bori za preživetje. Kot slikar skušam dokazati najprej sebi in potem tudi javnosti, da vse to, kar sem počel, ni bilo kar tako in da si nisem le umišljal, da nekaj obstaja, kar v resnici sploh ne more obstajati. Mislim, da so vse možnosti odprte.«

Postaviti tako celovito razstavo je nedvomno zahteven projekt, mar ne?

»Pravzaprav nisem mislil, da bi naredil kakšen veliki prerez čez moje življenje in delo. Sem pa deloval v smislu koncepta galerije in predstavil dela, ki v Kranju še niso bila na ogled. Ob tem me veseli, ker ima ta galerija neko svojo fiziognomijo in ni le nek moderen pravokotni objekt. Zato je bil zame še toliko večji izziv, kako ustvariti dialog med mojimi slikami in okoljem, arhitekturo te galerije. In potem spet vidiš in si rečeš, saj obstajajo možnosti in okoliščine, v katerih se spne nekaj drugačnega, kot je bilo speto v drugih galerijah.«