Vojne fotografije 1941-1945

Včasih se prav prileže prelistati knjigo, v kateri je veliko več slik kot besedila. Taka je tudi fotomonografija Vojne fotografije 1941-1945; v njej so zbrane samo tiste, ki prikazujejo Partizanske enote - tak je tudi podnaslov knjige.

Fotografije so iz zbirke Muzeja novejše zgodovine Slovenije v Ljubljani, knjigo je uredil zgodovinar Jože Dežman, izbor fotografij pa je delo Katarine Jurjavčič, ki jih je opremila z dragocenimi podnapisi. Imenovani muzej ima bogato fototeko, v njej je kar 1.900.000 enot fotografskega gradiva! Tistih, ki se nanašajo na čas 2. sv. vojne pri nas, je okrog 150 tisoč na negativih in še 15 tisoč na steklenih ploščah. Vojne slike so tudi danes razločene na partizanske – da se ne bi steple še na knjižnih straneh. Objavo protipartizanskih in okupatorskih lahko torej še pričakujemo. »Ta zbornik dokumentarnih fotografij prinaša vpogled v razvoj partizanskih enot od nastanka prvih partizanskih skupin, čet in bataljonov, prek združevanja teh v grupe odredov do nastanka prvih brigad, v nadaljevanju razvoja pa do združevanja teh v divizije in na koncu oblikovanje teh v korpuse,« v svojem uvodu razloži selektorica. Seznam vseh teh enot najdemo v kazalu in je predolg, da bi ga tu v celoti povzeli. Navedimo iz njega le nekaj gorenjskih: Gorenjski, Kokrški, Škofjeloški in Jeseniško-Bohinjski odred, Vojkova in Prešernova brigada, 31. divizija, 9. korpus … V uvodnem razdelku z naslovom Ustanovitev prvih partizanskih enot in prve akcije najdemo seveda tudi Cankarjev bataljon in njegova legendarna boja v Rovtah in Dražgošah. Knjigi je dodana zloženka s shematskim prikazom razvoja partizanskih enot, vsa besedila so natisnjena dvojezično, slovensko in angleško. Prava poslastica so prve barvne fotografije, ki so jih posneli proti koncu vojne.

Knjigo uvaja tehtna študija Slovenska partizanska vojska, napisal jo je dr. Tomaž Kladnik. Vsebuje pa tudi vrstice, ki jim kar ne morem verjeti. O dolžnosti komandirja partizanske čete, denimo. »Organiziranje počitka je bilo ena od najpomembnejših dolžnosti komandirja čete. Če so desetine in vodi v boju utrpeli večje žrtve, je moral komandir, v soglasju s komandantom bataljona, združiti maloštevilne desetine in vode. Nikakor pa ga žrtve niso smele odvrniti od izpolnitve naloge, čeprav je v enotah ostalo le nekaj borcev. Komandir je moral vzdrževati zvezo in s tem poveljevati enotam tako, da jim je sporočal povelja po kurirjih in z dogovorjenimi znamenji (z roko, trobento, svetilko, zastavico, signalnim platnom, umetno meglo, žvižgom). Za pravočasno objavo doseženega položaja letalstvu je komandir sporočil vodnikom znamenje za lastna letala in dal navodila za razporeditev signalnih platen, ki jih je dobil od komandanta bataljona. Takoj ko je letalo posredovalo dogovorjeno znamenje, je moral razporediti signalna platna tako, da jih sovražnik ni mogel opaziti, in jih odstraniti takoj, ko je dalo letalo znak, da je razumelo dogovorjeno znamenje.« Hm. Saj nič ne rečem, spoštujem partizanski boj, moj oče je bil borec 2. grupe odredov. Ob branju navedenih vrstic pa sem se nehote spomnil tudi starega borca A. P. (po vojni je ostal čevljar in ni postal politik), ki je bil najprej nemški vojak na ruski fronti, ko je prišel na dopust, pa je prebegnil k partizanom. Pri njih se je, po njegovih lastnih besedah, neskončno zabaval. Pravil je, da so kar naprej bežali, komandirji pa so temu rekli »taktični premik«. Čim so nekje daleč v dolini zagledali sovražnikovo enoto, čeprav le manjšo, že so naredili tak premik. V Rusiji pa je bila, je zatrjeval, res prava borba, ves čas v ognju, mož na moža, umik le v skrajni sili …

Kako zdaj uskladiti gostilniško pripoved že pokojnega veterana z dociranjem dr. Kladnika? Ta jih namreč še kar nalaga (zlasti na straneh 22-27). »Kadar je četa napadala skupaj s tanki, so šle njene enote takoj za njimi, ne da bi se oddaljile od njih, hkrati z njimi so odločno vdrle na sovražnikove položaje in skupaj so uničevali sovražnika in njegova ognjena sredstva. Če se je sovražnik umikal, so ga enote začele 'goniti' in mu niso dale priložnosti za prekinitev bojnega stika, dokler ga niso obkolile in uničile …« Me prav zanima, kdo je koga »gonil« in ni dajal sovražniku možnosti, da bi se izmaknil »bojnemu stiku«? Kolikor je meni znano, se (vsaj na Gorenjskem) partizani niso borili ob podpori tankov, topništva in celo »lastnega« letalstva. Mogoče na koncu vojne, v bojih za zahodno in severno mejo, ko so sodelovali z enotami Jugoslovanske armade … Kakorkoli že, prav rad si ogledujem te vojne slike, dragocene so, čeprav na njih ni prav veliko letal in tankov, kar nekaj pa je konj in še več pušk …