Korte, karavanška lepotica

Besedilo: Jože Košnjek
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 13. september 2010 / 06:00

Če bi izbirali najlepše predele južnega dela Koroške, bi mednje zanesljivo uvrstili Korte/Troegern, eno najlepših sotesk v Karavankah. Nam, Slovencem, pa so Korte bližje tudi zato, ker v sicer redko poseljenem območju živijo zavedne slovenske družine.

V Korte je mogoče priti z dveh strani: iz Borovelj/Ferlach preko 1068 metrov visokega cestnega prevala Šajda/Scheida in Obirskega/Ebriach in po drugi strani iz Železne Kaple/Eisenkappel do Obirskega, kjer je pri gostilni Srienc izhodiščna točka za pot v Korte. Dober kilometer dolga cesta je dobesedno vklesana v skalo in kar s 14 mostovi prečka Korški potok. Graditi so jo začeli leta 1920, ko so Korte po plebiscitu pripadle Avstriji. Pred prvo svetovno vojno so bile Korte upravno povezane z Jezerskim, kamor je še danes mogoče priti po dobrih 12 kilometrov dolgi gozdni poti pod Virnikovim Grintovcem. Korte so varovane kot naravna znamenitost in jih imenujejo tudi Peči/Troegern Klamm.

Korte je tudi ime vasi z raztresenimi in po bregovih zgrajenimi hišami. Na tradicionalnem žegnanju, ki ga vsako leto priredijo tretjo nedeljo v juliju pri vaški cerkvi sv. Križa, so mi povedali, da v Kortah na petih kmetijah, v dveh stanovanjskih hišah in v eni gostilni stalno živi 25 prebivalcev. Najbolj znani prebivalci Kort so Smrtnikovi. Njihova trdna domačija leži skoraj 1000 metrov visoko, na njej pa se je rodil sedanji župan Železne Kaple Franc Jožef Smrtnik, ki je edini slovenski župan na Koroškem, izvoljen na slovenski listi.

Nekaj posebnega je korška cerkev sv. Križa z znamenitimi freskami sv. Marjete. Posvečena je bila 28. oktobra leta 1861, na svoje stroške pa jo je zgradil domačin, kmet Mihael Karničar, po domače Pristovnik (1822-1873). Zgodovina pravi, da so ves gradbeni material za cerkev na gradbišče zvozili z voli. Celo z Jezerskega. Domačin Jože Hribar mi je povedal, da je gradnja stala 6000 goldinarjev, 8000 pa jih je Pristovnik shranil za vzdrževanje cerkve, vendar je ta denar po plebiscitu, ko se je začel krut obračun s Slovenci, izginil neznano kam. Cerkev je ostala. Zanjo vzorno skrbijo domačini iz Kort in ljudje, rojeni v teh krajih, pa so šli za kruhom v druge kraje.