Šepetalnica za veter (12)

Besedilo: Cvetka Bevc
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 13. september 2010 / 06:00

Naj sta se moška vojevala kakorkoli pač že, švigala s pogledi iz mečev in neizrečenega drug po drugem, je nad obema plahutala zastava zakonov, ki presegajo vojaška povelja in izpolnitve ukazov. Tu je bil dolg za rešeno življenje in ta dolg je bilo potrebno poravnati. Fritz je že pomislil, da bi Vasiliju ponudil premestitev iz Nordlagerja v katero izmed barak v vasi, ga ukazal vtakniti v provizorično kuhinjo, poljsko bolnišnico ali pekarno. To bi po njegovem moralo zadostovati, namesto razbijanja kamnov voljno mesenje testa, kar bi mu ob pičli hrani zagotovilo priboljšek, saj so ti priučeni peki kradli na vsakem koraku. Kaj je pomagalo, če so katerega izmed njih pospravili, kadar so ga ujeli s kosi kruha v žepih. Hleb, hleb, hleb, so golčali in stiskali v pesteh zadnje drobtinice, in niso hoteli razkleniti prstov, kot da je to sveto hranilo. In tale moški, ki mu kljub napetosti še vedno strmo gleda v oči, bi znal krajo spretno prikrivati. Ne, lisjaku ne bo ponudil tega. Pretkan je, eden tistih, ki znajo preživeti, zato poln ukan. Naj ne misli, da ga ni prečital. Ni brez razloga pljusnil v njega vedro vode. Tisto vedro, ki je bilo pripravljeno za napajanje živine. A saj oba vesta, kdo je zdaj žival in kdo pastir. Mogoče ga raje pošlje v mesarijo. Vsak vojak zna klati, učno dobo opravi na bojišču, če zna razparati človeško drobovje, bo znal tudi z živino. In še varneje bo. Surovega mesa ujetniki vendarle ne morejo žreti, se je na tihem še vedno posmehoval vojak, ko se je usedel za mizo in postavil pred sebe papir.

V Vasiliju je kar zastokalo od ihte. Pozabil je že, da obstajajo take stvari, kot je nepopisan list papirja, ki ga lahko napolniš z besedami, stavki, ukazi, poročili, novicami za domače ali ljubezensko izpovedjo. In od tega, kaj bo Fritz napisal ne bo odvisno samo njegovo življenje. Tudi za Katjo gre. In je nenadoma začel govoriti, sprva le trgal iz sebe tistih nekaj besed, ki jih je s pomočjo Fedorja pripravil za ta pogovor. Kmet, delo, Lužnik, jaz, kmet, pomoč. Delati na kmetiji. Ponavljal je naučeno vedno hitreje, sprva tiho, nato vedno glasneje, se znova in znova vračal na izrečeno, dokler ga ni Fritz utišal z odločnim zamahom roke. Zdaj je bila borbena sreča na njegovi strani. Bilo je, kot da ta ujetnikova latovščina spira iz njega ponižanje. Komaj opazno je zmajal z glavo, naj Vasilij ne misli, da bo šlo tako zlahka. Čeprav zamisel ni slaba. Lužniku ne nazadnje tudi dolguje poravnavo. Stari kmet je že nekajkrat omenil, da mu manjka krepkih rok. Njegovi trije sinovi se bojujejo, kdo ve kje, sam je s hčerko, še ženo je pred letom dni pobralo od žalosti, naj za božjo voljo vojaška oblast poskrbi za delovno silo. Kaj pa bodo tovorili po cesti, če ne bo hrane. Resda vojska potrebuje živež, a tudi ujetniki imajo nenasitno žrelo. Naj pomagajo na poljih, če že hočejo jesti. In njegove trditve niso bile iz trte zvite, to so poveljujoči vedeli. Zato so tudi nekaj težakov nastanili po kmetijah, v času žetve ali košnje odposlali kar cele skupine, a Lužniku doslej niso ugodili, čeprav je na poveljstvo že nekajkrat napisal prošnjo. (se nadaljuje)